Umetniki in sodelujoči

Thanasis Kaproulias

MNK

Avdiovizualni performans

IIC (Mednarodne notranje katastrofe) je avdiovizualni projekt, ki sta ga zasnovala Novi_sad in Isaac Niemand. Za ta projekt sta zbrala avdio in filmski material ekspedicij v odročne dele Islandije in ga preoblikovala v instinktivno, elegantno in prodorno 30-minutno avdiovizualno delo. Dvojec je želel z uporaba disonantnih elementov, ki so zloženi v večplastne in postopno naraščajoče kulminacije, pri gledalcih izzvati sinestetične odzive. Skrbno zgrajeni mitološki crescendi, deliriji v počasnem posnetku, hiper lepota, eleganca in nežnost se zlijejo v potopljivo in resonančno filmsko delo. V središču tega generativnega projekta, ki je zgrajen na geometričnem plastenju zvoka in panoram, je subtilna manipulacija optičnih nians in sekvenčno raziskovanje pojmov kot “rušitev-obnova-izolacija-vzlet...”.

Performans se preči čez dva dela; prvi del temelji na širokem razponu zvočnih pojavov, ki so zajeti kot neposredni odgovor na sovražno islandsko pokrajino, drugi del pa na vibracijskih posnetkih iz manhattanskega in brooklynskega mostu v New Yorku ter vključuje glas ženske, ki žaluje za svojimi otroki, ki so bili umorjeni v vojni v Bosni. Petminutni izsek iz drugega dela z naslovom Divje v drobovje je bil uvrščen v projekt Larsa von Trierja Gesamt.

Thanasis Kaproulias (1980), ki izhaja iz antičnega grškega mesta Olimpija in nastopa pod psevdonimom Novi_sad, je navdušen tako nad naravo in preprostimi zvoki, ki izhajajo iz odročnih okolij, kot tudi nad aktom njihovega predstavljanja. S tehnično spretnostjo in občutljivostjo na nianse lokacij, ki jih vključuje, Novi_sad previdno rekontekstualizira krajino. S pokrajino se spoprime tako, da ustvari terenske posnetke, katerih intenzivnost poustvari v prostoru kot in-situ zvočne performanse. Novi_sad vsak zvok obravnava integralno, tako ustvarjena resonanca pa poslušalca zvabi vase in ga oblije z zvokom. Z uporabo inovativnih pristopov, navdahnjenih z idejo cinema pour l'oreille (kino za uho), si Novi_sad prizadeva za donner à voir (dajanje v vidnost) s pomočjo zvoka. Številni njegovi projekti se osredotočajo na arhitekturno akustiko. S svojimi postopki edinstvene terenske posnetke sooči z raznimi metodami avdio analize, uporablja pa tudi kvantitativne in numerične podatke iz raznolikih virov, na primer od vesoljske agencije NASA.

Novi_sad svoje projekte predstavlja mednarodnemu občinstvu, med drugim na Beneškem filmskem festivalu ter na Festivalu MUTEK v Montrealu in Ciudad de Mexicu.

http://novi-sad.net/projects/iic-7/

Moritz Wehrmann

Alter ego (verzija 2)

Svetlobna instalacija

Alter ego je eksperimentalna postavitev, ki prevprašuje in skuša vizualizirati mentalno in mimetično razmerje med dvema dialoškima partnerjema. Gre za sodelovalno delo, ki s pomočjo stroboskopa in posebnega stekla ustvari metamorfozo med lastno zrcalno podobo in podobo osebe na drugi strani. S tem ustvari mentalni konflikt samolokalizacije, občutek izgube lastne biti in hkrati občutek čiste empatije.

Delo predstavlja temelj interdisciplinarnega sodelovanja pri nevrofizioloških raziskavah, na primer s profesorjem Alainom Berthozom na Collège de France v Parizu. Ne gre namreč zgolj za umetniško delo, saj instalacija igra pomembno vlogo pri bazičnih raziskavah na področju zavedanja sebe in drugih ter mehanizmov simpatije in empatije oziroma motenj le-teh, na primer shizofrenije, avtizma in Alzheimerjeve bolezni.

Nemški umetnik Moritz Wehrmann (1980) je študiral medijsko umetnost in oblikovanje na Univerzi Bauhaus v Weimarju ter na Visoki šoli za likovno umetnost v Sydneyju. V svojem umetniškem ustvarjanju se osredotoča na vizualne in prostorske dostope do oblik (ne)znanega skozi eksperimente, instalacije, podobe in naprave. Trenutno je predavatelj na Univerzi Bauhaus v Weimarju. Ob umetniškem ustvarjanju je delal tudi na Visoki šoli za raziskave kulturnih tehnik in medijske filozofije (IKKM) in v grozdu odličnosti “Podoba, znanje, oblikovanje – interdisciplinarni laboratorij” na Univerzi Humboldt v Berlinu. Leta 2022 je bil štipendist centra za interdisciplinarne raziskave ZiF v Bielefeldu.

https://moritzwehrmann.com/portfolio/alter-ego-version-ii/

STRAN 22

Soap Opera

Prostorska instalacija

Koprodukcija: Forum Ljubljana in PiNa

Soap Opera raziskuje mejo med posameznikovim intimnim doživljanjem sveta in specifično kolektivno izkušnjo. Mehanska naprava s pomočjo milnice tvori krhke opne, ki ustvarjajo domala psihedelične barvne in svetlobne teksture. Instalacija omogoča izkušnjo hipne formacije svojevrstne prostorske ločnice, ki odseva negotovost in krhkost doživljanja realnosti, nestabilnost odnosa med subjektom in svetom. S tem raziskuje prostor intime in samorefleksije ter izziva posameznikovo percepcijo zunanjega sveta in ponuja dobeseden prikaz potopljenosti v dano realnost, gledalca pa izziva z možnostjo, da se na videz vseprisotne strukture nenadoma razblinijo. Soap Opera je bila krstno predstavljena leta 2019 na festivalu Svetlobna gverila v Ljubljani, nato v razstavišču Monfort v Portorožu (festival IZIS) in na festivalu Evi Lichtungen v nemškem Hildesheimu, kjer si jo je v treh dneh ogledalo več kot 11.000 obiskovalcev, nazadnje pa v sklopu razstave kolektiva v galeriji Vžigalica.

STRAN 22 je interdisciplinarni kolektiv, ki pod skupnim imenovalcem združuje ustvarjalce z različnih področij – od vizualne in performativne umetnosti, arhitekture in oblikovanja do avtorske glasbe, intermedijskih umetnosti in poezije. Poleg prepletanja različnih veščin jih povezuje predvsem želja po odkrivanju novih umetniških izrazov, odmaknjenih od konvencionalnih pristopov. Kolektiv STRAN 22 je koproducent intermedijskega festivala IZIS, ki od leta 2013 poteka na različnih lokacijah na Obali, zadnji dve leti v Kulturnem stičišču Libertas v Kopru. V zadnjih letih je kolektiv ustvaril avtorsko predstavo Podgane v Gledališču Glej (2019), interaktivni svetlobni lov na zaklad in radijsko igro za otroke Ježek in mehkomodri, prilagojena ukrepom proti epidemiji (Nova Gorica, 2020), instalacijo Da me stesso non vegno (2021) in stalno postavitev prostorske instalacije Dante Copiosus v palači Besenghi degli Ughi v Izoli (2021). V sklopu večletnega raziskovalnega projekta Soap Opera so v galeriji Vžigalica pripravili istoimensko samostojno razstavo (november 2021 – januar 2022).

https://vimeo.com/732066723

STRAN 22

Da me stesso non vegno*

Interaktivna svetlobna instalacija

Koprodukcija: Forum Ljubljana in PiNa

Težko bi si zamislili bolj točen prikaz latinskega spectruma (slika, predstava) in njegove navezave na duh, prikazen (angl. spectre). S snemanjem in predvajanjem se vsi ti zrcaljeni in pomnoženi odsevi ujamejo v neskončno tavanje, kjer – po Marku Fisherju – »v nekem pomembnem smislu ni več sedanjosti, ki bi jo lahko zapopadli in artikulirali«.

Ko se je Dante potikal po onstranstvu, mu je duh prerokoval izgon iz Firenc in dodal, da »kot daljnovidni vsak od nas odkriva […] le prihodnje čase, / le toliko nas višnja luč obliva. / Čim bliže so, tem trdnejše opase / dobiva naš razvid, brez pojasnila / ne vemo nič, kak zdaj živite zase.« Kako zdaj živimo zase? Trdno opasani v kronično pomanjkanje časa, da nam je povsem nerazvidno, katere prikazni nas preganjajo in katere nevidne roke se jih tako trdovratno branijo. Morda nas zato instalacija Da me stesso non vegno oblije z nižjo lučjo (infrardečim spektrom), da se sami prepoznamo kot duhovi. Saj kot pravi Derrida v Spectres de Marx: »Prihodnost pripada duhovom.«

* »Saj nisem sam« (Pekel, X, 61, prev. Andrej Capuder). V naslovu ohranjamo izvirnik, ki obsega tako »I come not of myself« (Longfellow) kot »My own powers have not brought me« (Mandelbaum).

STRAN 22 je interdisciplinarni kolektiv, ki pod skupnim imenovalcem združuje ustvarjalce z različnih področij – od vizualne in performativne umetnosti, arhitekture in oblikovanja do avtorske glasbe, intermedijskih umetnosti in poezije. Poleg prepletanja različnih veščin jih povezuje predvsem želja po odkrivanju novih umetniških izrazov, odmaknjenih od konvencionalnih pristopov. Kolektiv STRAN 22 je koproducent intermedijskega festivala IZIS, ki od leta 2013 poteka na različnih lokacijah na Obali, zadnji dve leti v Kulturnem stičišču Libertas v Kopru. V zadnjih letih je kolektiv ustvaril avtorsko predstavo Podgane v Gledališču Glej (2019), interaktivni svetlobni lov na zaklad in radijsko igro za otroke Ježek in mehkomodri, prilagojena ukrepom proti epidemiji (Nova Gorica, 2020), instalacijo Da me stesso non vegno (2021) in stalno postavitev prostorske instalacije Dante Copiosus v palači Besenghi degli Ughi v Izoli (2021). V sklopu večletnega raziskovalnega projekta Soap Opera so v galeriji Vžigalica pripravili istoimensko samostojno razstavo (november 2021 – januar 2022).

http://www.svetlobnagverila.net/team-members/4586/

Cirkulacija 2

Stroj za izboljšanje sveta; Skupno dobro

Instalacija in performans

Avtorji: Iva Tratnik, Tatiana Kocmur, Ryuzo Fukuhara, Stefan Doepner, Borut Savski

Stroj za izboljšanje sveta (weltverbesserungsmaschine, world improvement machine) izhaja iz časa, ko je bil metaforični pomen besede stroj še zelo mlad. To je čas nastajajočih evropskih imperijev 16. in 17. stoletja (weltverbesserungsmaschine izhaja iz nemškega okolja) in kasneje čas nastavkov moderne države. S tem skoraj sovpada tudi čas razsvetljenstva, ki pa je vendarle že posledica delovanja Stroja. Stroj kot metafora za moderno državo je domislek razsvetljenih absolutističnih vladarjev, ki so na ta način omogočili trajno/sistemsko rast države, reprodukcijo njenega celostnega »aparata« – predvsem prek sistema davkov: seveda na prvem mestu stalno vojsko, vzpostavitev javne infrastrukture – povečanih možnosti tržnih izmenjav/cestnih povezav, izobraževalnega sistema itd. To se je v anglosaškem okolju pozitivno ovrednotilo z besedno zvezo common wealth, skupno dobro.

Tak stroj/sistem, ki se kljub občasnim zablodam vseeno premika od slabšega k boljšemu, se je v naslednjih stoletjih neprestano spreminjal, vendar je njegova razsvetljenska pozitivistična vloga vse do nedavnega obstala. V zadnjem času je marsikaj napovedalo njegov morebitni kolaps: najprej teza o koncu zgodovine, nato vzpon neokonservativnih in neoliberalističnih idej, ki preizprašujejo skupno dobro in socialne vidike demokracij.

Stroj za izboljšanje sveta je modularna situacijska pojavna oblika, kjer sodelujoči umetniki prek raznolikosti svojih pristopov ustvarjajo dinamičen skupni prostor. Na zunaj je to dokaj abstraktna estetska forma – mozaična sestavljanka. V bistveni zasnovi kolektivnega organizma pa je predvsem etična pozicija.

Članstvo Stroja za izboljšanje sveta imenujemo Cirkulacija 2 in se menjuje, zato so tudi pojavne oblike zelo različne. Do zdaj so bili vedno prisotni Borut Savski (video, zvok), Stefan Doepner (stroji, zvok) in Ryuzo Fukuhara (gib, glas), v zadnjih dveh letih tudi Iva Tratnik (gib, glas, zvok, slika), tokrat pa prvič Tatiana Kocmur (gib, zvok, slika). Pred tem so bili sodelujoči še Boštjan Leskovšek (zvok), Freya Edmondes (gib, glas, zvok) in Milan Kristl (zvok). Gre za kolektivističen pristop s polnim upoštevanjem individualnosti vseh sodelujočih – to je naša sugestija Stroja. Estetski rezultat se ne ukvarja s podajanjem odgovorov, ampak iz nabora 400-letne zgodovine raznolikih idej in praks razsvetljenstva le jemlje podobe, sugerira občutke – postavlja simbolne sestavine Stroja v različne opozicije, ki so na koncu le abstraktne lepljenke vseh teh fragmentov – realnosti današnjega časa. To vedno proizvede zelo konsistentno in široko estetsko obliko.

Cirkulacija 2 je neodvisna umetniška iniciativa s sedežem v Ljubljani od leta 2007 dalje. Naša osnovna motivacija je »hiša umetnikov« – interdisciplinarna, neodvisna umetniška produkcija in predstavitveni prostor, ki vključuje raznoliko rabo tehnologij in estetskih izrazov. Ti segajo od abstraktnega zvoka, interaktivnosti in algoritmike, robotike, raznolikih medijev, interneta do raziskovanja nenehno spreminjajočih se performativnih pristopov. In še posebej: vključuje socialno koheziven pristop na način kombiniranja skupnega in posameznega. V zadnjih sedmih letih – odkar delujemo v velikih predstavitvenih prostorih in imamo dolgoročnejša finančna sredstva iz javnih virov – delujemo tudi kot producenti različnim generacijam umetnikov. Vsako leto predstavimo več kot 30 posameznih dogodkov z več kot 60 različnimi umetniki. Za naš program na področju eksperimentalnih, raziskovalnih in sodelovalnih pristopov v zvočni umetnosti smo leta 2010 prejeli nagrado zlata ptica – lokalno zelo pomembno simbolno dejstvo (prej so ga prejeli NSK, Irwin, Laibach itd.). Za program na področju eksperimentalnih in raziskovalnih pristopov ter promocijo le-teh v umetnosti v preteklih letih je iniciativa leta 2020 od Ministrstva za kulturo Republike Slovenije prejela status javnega interesa.

http://www.cirkulacija2.org/?p=8090

Andrej Štular & Janez Grošelj

Mesto – skica

Instalacija

Nova postavitev Andreja Štularja, ki se mu s tehnikalijami in programskimi orodji pridružuje Janez Grošelj, tematizira sodobno urbano izkušnjo. Avtorja sta zasnovala celostni prostorski ambient s številnimi detajli, kamor se med statične podobe vrinja niz gibljivih elementov in vsakovrstnih strojnih mehanizmov, ki gledalcu s svetlobo, sencami in zvokom pričarajo dinamično kakofonijo sodobnega mesta. Mesto kot prostor neskončnih možnosti se nam običajno razodeva kot konglomerat najrazličnejših vsebin in vizur, kar se odraža tudi v sami postavitvi, kjer ne manjka duhovitih fragmentov in navdihujočih tehnoloških improvizacij. Vsakovrstni readymade elementi in reciklirani predmeti, tako značilni za Štularjevo poetiko, tudi tokrat začinjajo vizualno pripoved o mestu, ki nikoli ne predahne.

Andrej Štular (1967) se pri svojem delu pogosto loteva povezovanja različnih likovnih tehnik, sfer domačijske psihopatologije in tudi univerzalnejših tem, ki prevprašujejo človekovo bit, njegovo identiteto oziroma položaj v ustroju sodobnega sveta. Štularjevo delo zaznamuje vešče prehajanje med različnimi mediji in ukinjanje meja med njimi, s čimer se izoblikuje njegova izrazito samosvoja likovna govorica. Avtorjeve stvaritve niso nikoli povsem enoznačne in gledalec se pred njimi marsikdaj čuti izzvanega.

Janez Grošelj (1990) je po izobrazbi magister arhitekture, ki se pospešeno oddaljuje od stavbne projektive ter svojo poklicanost odkriva v manjšem in intimnejšem polju svetlobe in svetlobne umetnosti. Poleg aktivnega ustvarjanja deli svoje tehnično znanje in izkušnje s področja programiranja tudi kot svetovalec in mentor na delavnicah.

http://www.svetlobnagverila.net/team-members/andrej-stular-janez-groselj-mesto-skica/

Brina Ivanetič

Kalejdoskop

Instalacija

Delo prevprašuje človeško sposobnost prilagajanja vedno spreminjajoči se realnosti prek problematike nepopravljivega onesnaženja, ki smo ga ustvarili ljudje in vsega, kar to potegne za sabo, od podnebnih sprememb, izumiranja vrst ipd. Ker delcev v zraku ne vidimo, ker so podnebne spremembe tukaj zaenkrat še dovolj subtilne, da jih lahko odrinemo iz misli, ker živali umirajo daleč od naših pogledov, instalacija uporablja smeti kot viden in očiten dokaz našega brezvestnega uničevanja. Smeti so vsakdanji del naše realnosti in skupaj gradijo novo, samostojno podobo sveta, ki ji ne moremo ubežati, ter se tu, za razliko od dejanskega stanja, prezentira kot lahkotna in estetska. Tako se tukaj odpadki, simbol razpada in razkroja ter brezvestnega človeškega delovanja, prek ogledal prelevijo v barvito podobo upanja. Ne v upanje, ki ne potrebuje akcije, temveč v upanje, ki omogoča, da tudi v najbolj zanikrnih drobcih naše realnosti vidimo lepoto in dobimo moč, da iz apatije preidemo k akciji.

Brina Ivanetič (1987), samozaposlena v kulturi, je leta 2016 zaključila štiriletni študij na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Za svoje diplomsko delo (Telo in nič) je prejela Prešernovo nagrado akademije. V preteklih letih je sodelovala v več skupinskih razstavah tako doma kot v tujini. V zadnjih letih se je zbližala z gledališčem in kot scenografka sodelovala pri razstavi/predstavi Podgane (režija Marko Čeh) v Gledališču Glej. Njen ustvarjalni proces zaznamuje stalno soočanje s človečnostjo (human condition), še posebno z njenimi nezaželenimi vidiki, kot so bolezen, strah, tesnoba, medčloveška odtujenost in smrt, pa tudi s tem, kar naš obstoj pušča za seboj – odtise, odpadke, občutke, spomine. Pri spopadanju z zgornjimi temami se njen fokus obrne predvsem k vprašanjem odsotnosti in kaj jo nadomešča. Z utelešanjem le-te se dela znajdejo v ambivalentnem in inherentno kiparskem preigravanju materialnega in nematerialnega, pri čemer se praznina prezentira prek prisotnosti in tako gradi kiparski objekt.

http://www.svetlobnagverila.net/en/team-members/brina-ivanetic-kaleidoscope/

Nika Oblak & Primož Novak

Neskončnost (digitalna)

Video instalacija

Koprodukcija z Aksiomo – Zavodom za sodobne umetnosti, Ljubljana; projekt sta finančno podprla Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Mestna občina Ljubljana

Neskončnost (digitalna) prikazuje motiv teka, ki ga simbolizira običajen človek, ujet v večplastne mehanizme današnje neoliberalne realnosti. Podobo protagonistke, ki teče v neskončni in nesmiselni zanki od ekrana do ekrana, lahko interpretiramo kot manifestacijo mita o Sizifu, ki je bil zaradi božje kazni obsojen na to, da skalo vedno znova vali navzgor po istem hribu. Umetnika s to gesto izpostavita samoumeven odnos ljudi do tehnološkega napredka, osvetlita imperativ prilagajanja na vsakovrstne spremembe in pozornost usmerita na rahljanje osnovnih humanističnih vrednot.

Nika Oblak (1975) in Primož Novak (1973) kot tandem na področju sodobne umetnosti delujeta od leta 2003. V svoji ustvarjalni praksi raziskujeta sodobno družbo pod vplivom medijev in kapitala ter njeno vizualno in lingvistično strukturo. Razstavljala sta na vidnih mednarodnih prizoriščih, med drugim na Bienalu Sharjah v Združenih arabskih emiratih, na tokijskem festivalu Japan Media Arts Festival, Istanbulskem bienalu, Bienalu Cuvee v Linzu, berlinskem festivalu Transmediale, festivalu FILE v São Paulu v Braziliji idr. Prejela sta številne štipendije in nagrade, med drugim nemško nagrado CYNETART, ACC_R Creators in Lab Grant Azijskega kulturnega centra v Koreji, častno omembo na bienalu medijske umetnosti WRO v Vroclavu, Beli Aphroid, nagrado za umetniške dosežke, ki jo podeljuje KIBLA MMC, in priznanje Riharda Jakopiča.

https://www.youtube.com/watch?v=_lTKVqJOMr0

Nika Oblak & Primož Novak

Od kod prihajamo? Kdo smo? Kam gremo?

Kinetična video instalacija

Koprodukcija: Aksioma - Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana

Naročniki: MMC Kibla, Maribor, Slovenija; ACC_R Asia Culture Center, Gwangju, Južna Koreja; Aksioma, Ljubljana, Slovenija

Od kod prihajamo? Kdo smo? Kam gremo? prikazuje situacijo, v kateri je umetnik ujet znotraj zaslona in hodi brez prestanka, kot da vrti ogromno kolo, v resnici pa nerodno obrača pravokotni 16:9 LCD zaslon, enega izmed neštetih zaslonov, elektronskih reklam in pametnih telefonov, ki so preplavili naše bivanje v sodobnem času. Nekonvencionalna naprava izgleda kot perpetuum mobile, vendar pa aludira na sodobno definicijo pehanja za uspehom, neskončnega ekscesnega dela ali tekmovanja, brezplodnega zasledovanja brez cilja. Naslov instalacije je povzet po eni izmed Gauginovih zadnjih in najbolj ikoničnih slik, D'ou Venons Nous / Que Sommes Nous / Ou Allons Nous, ki jo je naslikal na Tahitiju. Tako kot Gauginova slika tudi instalacija zastavlja temeljno vprašanje o tem, kam gre svet. Gre za introspekcijo o človečnosti.

Nika Oblak (1975) in Primož Novak (1973) kot tandem na področju sodobne umetnosti delujeta od leta 2003. V svoji ustvarjalni praksi raziskujeta sodobno družbo pod vplivom medijev in kapitala ter njeno vizualno in lingvistično strukturo. Razstavljala sta na vidnih mednarodnih prizoriščih, med drugim na Bienalu Sharjah v Združenih arabskih emiratih, na tokijskem festivalu Japan Media Arts Festival, Istanbulskem bienalu, Bienalu Cuvee v Linzu, berlinskem festivalu Transmediale, festivalu FILE v São Paulu v Braziliji idr. Prejela sta številne štipendije in nagrade, med drugim nemško nagrado CYNETART, ACC_R Creators in Lab Grant Azijskega kulturnega centra v Koreji, častno omembo na bienalu medijske umetnosti WRO v Vroclavu, Beli Aphroid, nagrado za umetniške dosežke, ki jo podeljuje KIBLA MMC, in priznanje Riharda Jakopiča.

http://www.oblak-novak.org/

Ladies of the Press*

Fotoavtomat z zelenim ozadjem

Živa instalacija in sodelovalni performans

Zeleno ozadje, kinematografska tehnika, ki izvira iz 19. stoletja, omogoča, da osebo, posneto pred zelenim ozadjem, združiš z drugim ozadjem. Lahko gre za grafiko ali kakšen drug filmski posnetek, rezultat pa so raznovrstne realistično in nadrealistično izgledajoče podobe. Ladies of the Press* vas vabita v fotoavtomat z zelenim ozadjem. To izrecno performativno interpretacijo tehnologije zelenega ozadja zastavita in izvedeta umetnici, ki se ukvarjata z ustvarjanjem nadrealističnih portretov, ki jih sodelujoči portretiranci nato odnesejo domov kot spomin na performans. Ampak ker je fotoavtomat človeški, se nenehni kvari; namesto da bi avtomatsko odražal, kar je pred njegovimi očmi, arbitrarno spreminja nastavitve, dodaja ali odvzema lastnosti fotografiranih oseb in producira svojo interpretacijo tega, kar vidi. Ladies of the Press* z obilico humorja premešata, kar je vidno očesu, pri tem pa načenjata vprašanja o individualnih in družbenih pričakovanjih glede lastne ‘podobe’. Kaj želiš biti danes? Kje želiš biti danes? Ampak čakaj... Zakaj je vse tako, hm, zeleno?

Ladies of the Press* je multidisciplinarni dvojec, ki ustvarja izdajateljske performanse. Vlogo izdajateljice in predstavnice za odnose z javnostmi na novo osmislita v obliki teatralne persone, ki združuje performans in tiskane medije. Sta ekipa za odnose z javnostmi, kakršne je nihče ne želi: potopljeni v svoji instalaciji znamčita in na videz iz nič ustvarjata svoj svet, pri čemer tvoje predstave o medijih in izdajateljstvu preoblikujeta v nadrealistični tableau, ki gledalce prisili k razmisleku, kako so jim vsebine predstavljene. Z uporaba koncepta izdajateljstva kot medija ustvarjata umetnost kot izdajateljstvo: njuno delo je sodelovalno in interaktivno, pri čemer končni rezultat v obliki knjige, natisnjenega utrinka ali performansa pred kamero za prenos v živo prevprašuje koncept ‘tiska’. Ladies of the Press*, performativni duo umetnic Ane Čavić (1979) in Renée O’Drobinak (1985), je na področju umetnosti v živo in angažiranja občinstva aktiven že skoraj 15 let. V živo sta nastopali za ugledne organizacije po vsej Evropi, med drugim v Tate Britain in Tate Modern v Londonu, v Wellcome Collection v Londonu in na Kiblix festivalu v Mariboru.

Saša Bezjak, Jože Slaček, Jakob Vogrinec

Not Like Houdini

Video in VR instalacija

Houdini je začrtal pot temu, čemur danes pravimo performans in situ. Pred očmi obiskovalcev je izvajal najbolj zahtevne iluzije in reševanja iz nevarnih situacij, morda omenimo le pobeg iz cisterne vode, iz policijskega vozila, odstranjevanje verig z rok in nog, skok v ledeno reko, odpiranje zaklenjenega kovčka ter reševanje iz prijema prisilnega jopiča. Vsi omenjeni nastopi so se – pričakovano – izšli v njegovo korist in navdušenje pozorno opazujoče javnosti. Iluzionist je seveda odvisen od svoje ekipe in lastne priprave na performativ. Houdini je uporabljal nešteto prefinjenih trikov, s katerimi je uspešno opravljal pobege. Ob vsesplošni priljubljenosti in občudovanju pa so se našli tudi taki, ki so »dvomili« o njegovih sposobnostih – danes bi rekli, da so skušali razmišljati izven standardnih okvirjev. Med najbolj znanimi dvomljivci je bil slavni Louis Vuitton. Vuitton je Houdinija izzval v časopisnem oglasu, v katerem je zapisal: »Gospod. Dovolim si misliti, da je škatla, ki jo uporabljate za svoje eksperimente, pripravljena za ta namen, in si zato dovolim, da vas izzovem, da izstopite iz ZABOJA, KI SEM GA NAREDIL SAM in katerega ZAKOVIČENJE bo izvedlo MOJE OSEBJE. Če vas je strah delati ta poskus v javnosti, vam ponujam, da ga opravite zasebno. RAZUME SE, da se zaboj ob tem ne sme uničiti. Čakam na vaš odgovor, itd. L. VUITTON.«

Avtorji projekta izkoriščajo priložnost, ki jo je ponudil Vuitton: ker se na njegov poziv Houdini ni odzval, so se odločili, da poskušajo performans v modificirani obliki izvesti sami – v modernem času.

Zakaj?

S poplavo lažnih novic in najrazličnejših teorij zarot, ki smo jih dnevno deležni na družbenih omrežjih, se avtorji sprašujejo, ali je dvom, ki ga je Descartes postavil za temeljno premiso človekovega obstoja in pravzaprav edini dokaz, da »ergo sum«, sploh še aktualen kot racionalno sredstvo nekega razumevanja ali pa smo prišli do točke, kjer nam »resnico« prodajajo in podarjajo samo še mediji, politične stranke, aktivisti in drugi motiviranci. Ali imamo »navadni« ljudje res zvezane roke? Ali smo samo še opazovalci sveta, katerega del naj bi bili in bi ga tudi pomagali soustvarjati? Ali pa smo le še nemi opazovalci, zaprti v mehurčke, institucionalizirani in zvezani v prisilne jopiče, ki nam jih nočejo odstraniti?

Jože Slaček (1965) je mentor, animator in kulturni producent, ki živi in dela v Mariboru. Ustvarja na področju videa, animacije in intermedijske umetnosti. Z videom kot ustvarjalnostjo se redno ukvarja od leta 1989, ko je realiziral svoj prvi videospot in v galeriji Media Nox izvajal niz projekcij slovenskih in tujih video umetnikov. V začetku devetdesetih se je začel posvečati računalniški umetnosti in leta 1995 postal eden od iniciatorjev prvega mednarodnega festivala računalniških umetnosti MFRU v Mariboru. V zadnjih desetih letih se aktivno ukvarja z ustvarjanjem in produkcijo računalniško animiranih video del, v sodelovanju s Petro Kolmančič je večkrat tudi prispeval računalniško animacijo za projekt Video poezija MKC Črka.

Saša Bezjak (1971), vizualna umetnica in performerka, je rojena v Mariboru, odraščala pa je na Tratah v Slovenskih goricah. Diplomirala je leta 1999 na Pedagoški fakulteti v Mariboru iz likovne pedagogike pod mentorstvom profesorja kiparstva Darka Golije, leta 2001 pa iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pod mentorstvom profesorice Metke Krašovec (praktični del Slika kip) in profesorice umetnostne zgodovine dr. Nadje Zgonik (teoretični del Štiri osebna stališča mladih mariborskih umetnikov). Leta 2009 je prav tam končala magistrski študij kiparstva pri profesorju Luju Vodopivcu s temo Različne dimenzije realnosti. Od leta 2002 je samozaposlena v kulturi. Leta 2013 ji je Univerza v Mariboru podelila naziv strokovna sodelavka za predmetno področje specialna didaktika. Ukvarja se z risbo, sliko, kipom, vezenino, likovnimi akcijami in poučevanjem. Že desetletje kot mentorica pripravlja likovne delavnice za mladino in odrasle ter organizira razstave del, ki tam nastanejo. Od leta 2006 živi, dela in ustvarja v Gornji Radgoni.

Jakob Vogrinec (2003), Maribor, je končal Srednjo šolo za oblikovanje Maribor, smer Medijski tehnik. Letos je bil sprejet na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT). S filmskim ustvarjanjem je začel v nižjih razredih osnovne šole. Obiskoval je fotografski krožek Fotogroš. Fotografska in filmska veja umetnosti ga je začela bolj zanimati leta 2017, ko se je začel udeleževati filmskih delavnic društva Film Factory. Še kot osnovnošolec je snemal videe o razstavah pomembnih slovenskih vizualnih umetnikov v MMC Kibla v Mariboru. Z ustvarjanjem le-teh je prišel v stik s pomembnimi umetniki, tako je snemal svetovno uveljavljenega umetnika in performerja Olega Kulika. Naredil je veliko kratkih avtorskih filmov. Leta 2020 je bil njegov kratki dokumentarni film Dedi gre na morje predvajan na dveh pomembnih filmskih festivalih FEKK in Kino Otok. Na srednješolskem filmskem festivalu Videomanija pa je dobil prvo nagrado.

www.artistsandpoors.com/not_like_houdini_VR

Intermedijski projekti študentov Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani in Akademije umetnosti Univerze v Novi Gorici

Mentorja: profesor Sašo Sedlaček, ALUO UL in profesorica Rene Rusjan, AU UNG

Na Pixxelpointu sodelujejo tudi študenti, bodoči intermedijski umetniki, ki se bodo na festivalu predstavili z najnovejšimi transdisciplinarnimi deli. Intermedija kot še zmeraj »zapostavljeno« umetniško področje v Sloveniji še kako potrebuje mlade ustvarjalce, ki bodo s svojim doprinosom razvoju znanosti, umetnosti in tehnologije odločilno vplivali na akutno potreben mehki tehnološko-kreativni preboj ne le pri nas, temveč tudi širše.

Mali ustvarjalci

Lego robotika za otroke

Delavnica za otroke od 6. do 14. leta

Spoznajmo osnove robotike in programiranja s pomočjo vedno priljubljenih lego kock. Na urah lego ustvarjanja se bomo srečali z zanimivimi načrti, poučnimi nalogami in super idejami. Ustvarili bomo lego robote, se veliko naučili s področja robotike in programiranja, se malce poigrali ter se ob tem neizmerno zabavali.

Delavnice so primerne za vse otroke, stare med 6 in 14 let. Mentor se bo na tečaju posvetil vsakemu posebej in mu dodelil delo, ki je zanj primerno. Pri delu bomo uporabljali računalnike in izobraževalne komplete LEGO WeDo 1.0. Delavnice so namenjene tistim brez predhodnega znanja in tistim, ki so se jih že udeležili ter si nekaj znanja s področja robotike in programiranja že pridobili. Kombinacij s kockami in programiranjem je veliko, zato se ne more zgoditi, da bi nam zmanjkalo idej. Vas muči radovednost? Pridružite se nam na delavnici in spoznajte lego robotke, ki plešejo, pojejo, hodijo itd.

Podjetje Mali ustvarjalci že od leta 2015 navdušuje otroke, učitelje in starše v širši severovzhodni Sloveniji ter občasno tudi v drugih delih države. Organizirajo različne izobraževalne delavnice, namenjene učencem, dijakom in ostalim mladim ter učiteljem in ostalim odraslim. Izobražujejo na področju lego robotike in programiranja ter pripravljajo na samostojno delo z izobraževalnimi kompleti LEGO WeDo 1.0, LEGO WeDo 2.0 in LEGO Mindstorms. V njihovi ponudbi je tudi organizacija tehničnih dni in interesnih dejavnosti za šole.

http://maliustvarjalci.si/

Elektro in računalniška šola Ptuj

Droni so med nami, spoznajmo jih pobliže

Delavnico vodijo: Elektro in računalniška šola Ptuj, mentor in učitelj Franc Vrbančič ter dijaki Anastazija Nograšek, Jaka Antolič, Žan Emeršič in Alex Kavčevič

Delavnica podaja kratko zgodovino človeške želje preseči svoje omejitve, kar je človeštvo dosegalo z razvijanjem tehnologije. Osredotoča se predvsem na tehnologijo, ki pokriva človeško hotenje približati se pticam in poleteti. Govora bo o dronih – brezpilotnih zrakoplovih. Udeleženci bodo soočeni z dejstvom, da nabava drona in delo z njim ne pomeni le zabave, ampak tudi odgovornost. V ospredju delavnice bo tako odgovornost za načrtovanje varnega poleta, spoštovanje zasebnosti in predpisov, ki urejajo delo z uporabo dronov. Le odgovoren lastnik drona je namreč garancija za varen polet. Udeleženci bodo v programskem jeziku scratch programirali dron Tello DJI, ki je namenjen predvsem uporabi v zaprtih prostorih. Spoznali bodo postopek nabave, varnega dela z dronom in programiranja le-tega. V postopek dela z dronom bodo aktivno vključeni, kar bo zanje svojevrstno doživetje.

Katja Paternoster

Fantastični biotop

Delavnica za otroke od 8. do 14. leta

Delavnica je namenjena mlajšemu občinstvu, otrokom od 8. leta dalje. Udeleženci bodo pod vodstvom mentorice razglabljali o tem, kaj je tista svetloba, ki ponoči sveti iz krošenj dreves in grmovja, ter kateri rastlinski in živalski svet se prebudi ponoči. Z reciklažo kinder jajčkov, slamic in novoletnih lučk bodo poustvarili svet, ki buri otroško domišljijo.

Katja Paternoster (1981) je diplomirala na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani. Poleg delovanja v polju arhitekture je dejavna tudi na področju oblikovanja svetlobe. Zanima jo predvsem izpostavljanje aktualnih tematik, ki jih razvija s pomočjo svetlobnih postavitev v odnosu do opazovalca. S svetlobnimi skulpturami je do sedaj gostovala na številnih evropskih festivalih svetlobe (Lumina, Bella Skyway, Visualia, Klanglicht, Naturaleza Encendida – LIFE, Skopje Art Light District …).

Katja Paternoster

Parazit

Delavnica za otroke od 8. do 14. leta

Delavnica je namenjena mlajšemu občinstvu, otrokom od 8. leta dalje. Udeleženci bodo pod vodstvom mentorice razglabljali o tem, kaj je tista svetloba, ki ponoči sveti iz krošenj dreves in grmovja, ter kateri rastlinski in živalski svet se prebudi ponoči. Z reciklažo kinder jajčkov, slamic in novoletnih lučk bodo poustvarili svet, ki buri otroško domišljijo.

Katja Paternoster (1981) je diplomirala na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani. Poleg delovanja v polju arhitekture je dejavna tudi na področju oblikovanja svetlobe. Zanima jo predvsem izpostavljanje aktualnih tematik, ki jih razvija s pomočjo svetlobnih postavitev v odnosu do opazovalca. S svetlobnimi skulpturami je do sedaj gostovala na številnih evropskih festivalih svetlobe (Lumina, Bella Skyway, Visualia, Klanglicht, Naturaleza Encendida – LIFE, Skopje Art Light District …).

https://cargocollective.com/arhidoza/LIGHTING-GUERRILLA-2016-1

Matevž Paternoster

Zaupate lastnim čutom in zapisu svetlobe?

Delavnica

Zapisovanje s svetlobo je že dodobra poznana tehnika. V njej je združena umetnost giba v prostoru, ki s pomočjo naveze svetlobe in fotografije pusti ujeto sled časa na končnem zapisu – fotografiji. Svetlobno telo različnih barv in oblik nadomesti klasično vlogo čopiča. S to tehniko prek gibanja v prostoru ustvarimo najrazličnejše podobe, ki jih človeško oko dojema drugače od dejanskega zapisovalca – analognega fotoaparata. Gibanje svetlobnega vira tako postane tvegano dejanje – delo. Delno kontroliran proces, ki se neposredno beleži in postane zapis svetlobe skozi čas in prostor, je za udeleženca nova izkušnja, saj videno ni enako končnemu rezultatu. V dokaz nastane delo – fotografija prek zapletenega kemijskega procesa, ki sliši na ime polaroid. S pomočjo dokaj preproste tehnike je dana kreativnosti možnost, da še tako običajna situacija vsakič postane unikatna s pomočjo analogne fotografije – polaroida. Pripravite se na izkušnjo vizualnega doživetja, ki ga aktivno soustvarjate.

Matevž Paternoster (1979) je fotograf, oblikovalec in pedagog. Njegovo samostojno delo združuje različna polja medijev, ki jih povezuje na raznovrstne načine z namenom doseganja različnih pristopov, procesov in rezultatov. Nastalo lahko zasledimo na področju komercialno naročniškega, muzejsko dokumentarnega in v segmentu izobraževanja.

Betina Habjanič

Projekt transparentnosti živalskih obratov

Predavanje o aktivizmu (video montaža)

Umetniška konceptualizacija video editiranja v artivizmu za pravice živali: Projekt transparentnosti živalskih obratov / Animal Enterprise Transparency Project (AETP) je projekt aktivizma za pravice živali, ki zagovarja transparentni vpogled (potrošnika) v slovenske obrate živalskih industrij. Društvo javno distribuira vizualno gradivo lokacijskih preiskav obratov v obliki video-avditivnih dokumentov, ki se v načinu montaže približujejo hibridni formi umetniškega dokumenta. Izbira medija, ki koristi umetniški stimulus kot transfer prikazovanja nevzdržnih prizorov izkoriščanja živali, se tako razlikuje od klasične vizualizacije tem pravic živali z vidika predpostavljanja potrebe po vdoru realnega v mentalno-emocionalno shemo gledalca. Betina Habjanič, sicer transdisciplinarna umetnica, deluje v društvu kot montažerka video objav. V projektu se ukvarja s problematiko podajanja aktivističnih vsebin v robni hoji med lastno umetniško subjektiviteto ter hkratni zavesti obdelave dokaznega materiala za namene objektivnega poročanja.

V predavanju predstavlja konceptualne premise vizualnega podajanja artivistične esence medija za perečimi objavami AETP.

Betina Habjanič (1992) je zaključila Pedagoško fakulteto Univerze v Mariboru, smer Likovna pedagogika, in se vpisala na magistrski študij kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani ter ga letos uspešno zaključila. Bila je na študijski izmenjavi na univerzi Angewandte na Dunaju. Marca 2018 je študij žive umetnosti študirala v londonski agenciji LADA (Live Art Development Agency) ter se v okviru kulturne rezidence povezala s številnimi umetniki. Neodvisno od programa oziroma umetniškega medija deluje kot aktivistka za pravice živali in koristi medij umetnosti kot orodje za artivizem.

Umetniki in sodelujoči