Pixxelpoint 2021

Umetniki

Lavoslava Benčić (SI)
BridA/Tom Kerševan, Sendi Mango, Jurij Pavlica (SI)
Ilya Dolgov (RU)
fantastic little splash, Lera Malchenko & Oleksandr, Hants (UA)
Daryna Fes (UA)
Gijeong Goo (KR)
Maša Jazbec (SI)
P L A T E AU R E S I D U E, Eva Pavlič Seifert × Aljaž Celarc (SI)
Robertina Šebjanič (SI)
Zergon (SI)
Brane Zorman (SI)

Lavoslava Benčić

ŠPEKULATIVNI HIBRIDI

Multimedijski projekt

Življenje rastlin kljub mnogim raziskavam še danes ostaja velika neznanka. V biomehaniki zdaj šele nastajajo zametki domnev o mehanizmih sistema gibanja rastlin, njihovega strukturiranja, medsebojne komunikacije in komunikacije z okoljem ...

Avtorica v projektu in na razstavi Špekulativni hibridi udejanja spoznanja s področja biomehanike, strojnega učenja in umetne inteligence. Procese, ki se odvijajo v rastlinskih sistemih, uporablja za pretvarjanje iz nevidnih signalov v področje človekove zaznave in dodatno proizvaja in/ali modificira oscilacije frekvenc rastlin (instrumentov) pod vplivom aktivnosti obiskovalcev, ukvarja pa se tudi z modeliranjem, kjer na primerih iz rastlinskega sveta poskuša predvideti, v kateri smeri se bo nadaljevala evolucija in ali lahko človek nanjo vpliva tako, da bo ugodna zanj.

Lavoslava Benčić je samozaposlena na področju kulture od leta 1985. Številna znanja in izkušnje si je nabrala med ustvarjanjem in izvajanjem medijskih projektov (video, grafika, fotografija, elektronika v slogu »naredi si sam«, strojno učenje, grafični zvok ...). Po izobrazbi je inženirka in menedžerka multimedijske produkcije ter magistrica medijskih umetnosti in praks. Njena dela so bila razstavljena/prikazana/objavljena v več kot dvajsetih državah po svetu in so bila štirinajstkrat nagrajena. Je članica strokovnih združenj (ADA Artist, ZDSLU, DLUL, HUIU).

BridA/Tom Kerševan, Sendi Mango, Jurij Pavlica

PLANTPORTATION, 2019

Multimedijski projekt

Rastlinstvo Evrope kot ga poznamo danes je sestavljeno iz mnogoštevilnih tujerodnih rastlinskih vrst, ki so se prilagodile in zdaj neomejeno uspevajo na evropski celini. Narava je zaradi podnebnih sprememb, človeških intervencij in neprekinjene medcelinske izmenjave ves čas v gibanju. Projekt preučuje naravno zgodovino Evrope, zlasti migracije rastlinskih vrst. Preučuje lokalne in tuje izvore, prilagajanje, gibanje in migracije. Projekt izpostavlja problem percepcije prostora ter pri tem kombinira realno in virtualno: medtem, ko se mi zlahka premikamo, je za rastline gibanje mogoče le v določenih metamorfnih stanjih. Projekt izpostavlja tudi vprašanje vključevanje rastlin v naša virtualna življenja, četudi so zakoreninjene v zemlji. Raziskuje slabo raziskane možnosti telekomunikacijske prisotnosti rastlin ter njihove nege na daljavo. Smisel projekta je ustvariti nekakšen »vmesni« prostor, v katerem lahko ljudje začasno prevzamejo identiteto rastlin.

Kolektiv BridA je bil ustanovljen leta 1996 na Beneški akademiji za likovno umetnost, kjer so študirali in pozneje diplomirali člani Tom Kerševan, Sendi Mango in Jurij Pavlica. Člani kolektiva BridA pri svojem ustvarjalnem delu uporabljajo različne sodobne umetniške ustvarjalne pristope in razstavljajo tako doma kot po svetu, udeležili pa so se tudi številnih mednarodnih umetniških gostovanj, delavnic in seminarjev. Dela kolektiva BridA so bila odkupljena za uvrstitev v številne mednarodne zbirke sodobne umetnosti. Leta 2015 so člani kolektiva v počastitev njihovega dvajsetletnega uspešnega ustvarjalnega dela prejeli najvišje priznanje, ki ga podeljuje Občina Nova Gorica, nagrado Franceta Bevka. Leta 2018 so prejeli tudi mednarodno nagrado TESLA. So tudi prejemniki štipendije Iaspis, ki jo podeljuje kulturno ministrstvo Kraljevine Švedske, ter nagrade Culture Bridges (Mostovi kulture), ki jo podeljuje British Council v okviru EU.

Ilya Dolgov

Gozdni dnevnik, 2013-

Spletni dnevnik

Spletni projekt »Gozdni dnevnik« tvori samo jedro umetniškega pristopa Ilje Dolgova. Ime si je izposodil iz priljubljene sovjetske knjige za otroke, ki govori o naravi. Projekt je sestavljen iz prispevkov, objavljenih na spletnem mestu, pri čemer je vsak posvečen določeni izkušnji, zgodbi ali konceptu. Umetnik in njegovi povabljeni kolegi ne nudijo neposrednega odgovora na osrednje vprašanje projekta, ki se glasi: »Kaj je narava?« Odgovor na to vprašanje iščejo skozi različne načine in odtenke interakcije z naravo, različne sloge diskurza o njej in različna stališča, ki jih človek lahko zavzame v zvezi z njo (do tega, da zanika njen obstoj). Skozi leta svojega obstoja je Gozdni dnevnik šel čez več faz razvoja svojega jezika, od kvaziznanstvenega naturalizma do romantične simbiotske poezije in posebne pozornosti do specifičnih situacij in interakcij med različnimi bitji.

»To besedilo je bilo napisano leta 2016 – od takrat je minilo že nekaj sezon gob. Takrat sem h gozdu prvič pristopil s teoretskega vidika. Moje razumevanje gozda kot mesta je danes drugačno. Prej me je zanimalo mesto osebe v gozdu, zdaj pa me zanima mesto gozda v osebi. V osebi, kakor se izrazi Sudeš Mišra, »kot edinstvenem življenju, mojem ali tvojem, kot nenehno spreminjajočem se skupku zoē.« Tako se je moje zanimanje preusmerilo od pravičnosti k spoštovanju vseh oblik življenja in skrbi zanje, zlasti v času podnebne krize. Zdaj bi raje razmišljal o tem, kako lahko gozd povabimo – ne zgolj obiskujemo, ampak povabimo, da bi bili povezani z življenjem nasploh in da bi se znebili 'hierarhično zasnovanega razmišljanja, ki temelji na splošnem neupoštevanju skupka, v katerem smo mi le en element med drugimi' (Mišra, 2019)«*

»V svojem delu Poetika prostora (1969) Bachelard opisuje hišo/dom kot 'resnični kozmos', prvi univerzum, ki oblikuje naše razumevanje vseh prostorov zunaj njega. Po Bachelardu prostori znotraj doma nudijo 'primerne kraje za dušo ali psiho'. Katinski gozd je kraj mojega otroštva, mojih 'sanjarjenj' v 'samoti'. Bachelardov pristop k domu se mi je zdel relevanten za razumevanje zunanjih krajev, kjer se pretekli trenutki depresivne, prijetne in navdihujoče samote nahajajo v kleti senčnih iglavcev in na podstrešnih vejah gozda. Ko pišem o Katinskem gozdu, moj jezik postane mehkejši, mojo kritično optiko pa rahlo zamegli poezija. Kot pravi Bachelard (1969):

»Spomini na zunanji svet ne bodo nikoli imeli enake tonalnosti kot spomini na dom in s priklicem teh spominov bogatimo svojo zakladnico sanj; nikoli nismo pravi zgodovinarji, pač pa vedno skoraj pesniki, naša čustva pa mogoče niso nič drugega kot izraz neke izgubljene poezije.«*

»Ko sem spoznal, da je moj občutek doma pravzaprav v gozdu, sem začel razmišljati o njegovi 'pretekli poselitvi', o tem, čemu je bil priča v različnih obdobjih in kako so se spomini drugih zapisali v prostor. Drugi posamezniki bi Katinski gozd lahko razumeli kot svoj lasten 'zaznavni' prostor in kraj. Lucy Lippard v knjigi The Lure of the Local (1997) pove, da je naša lokacija 'večplastna'. Ker je tak kraj prepleten s posameznimi pričevanji, je poln 'znamenj' – 'človeških zgodovin in spominov'; kraja ne zaznamuje zgolj 'širina', pač pa tudi 'globina'. Moj gozd je poln senc in prikazni znanih in neznanih ljudi. Moja samota je sredi množice. Tihi sprehodi so pravzaprav nemi pogovori z mnogimi. Tišina ne obstaja v performansu Johna Cagea 4’33” (1952) in z njegovo projekcijo v gozd ni mogoče doseči popolne izolacije niti nedotaknjenosti krajine.«*

*Inha Lindarenka, »Tihi lov«, odlomki iz Gozdnega dnevnika, št. 11

http://forestjournal.org

Ilja Dolgov je bil rojen leta 1984 v ruskem mestu Voronež, zdaj pa živi v Kronštadtu v Rusiji. Je soustanovitelj Voroneškega centra za sodobno umetnost, prejemnik ruske državne nagrade Inovacija 2012 za področje sodobne umetnosti in nominiranec za priznanje za Najboljši regionalni projekt. Leta 2013 in 2015 je bil nominiran za nagrado Kandinski za sodobno umetnost. Leta 2013 je prejel sredstva iz sklada muzeja sodobne umetnosti »Garage«. Leta 2016 je prejel nagrado Credit Suisse in Cosmoscow za mlade umetnike. Sodeluje z Galerijo XL (Moskva).

fantastic little splash, Lera Malchenko & Oleksandr, Hants

podobna slika, 2021

Filmski esej, 9'33''

* •Na plaži ali v gozdu, ko zaprete oči, zaslišite zvoke, vode, vetra, šelestenja listov, žuželk. Slišite zvok motornega čolna, zvonjenja telefona, avtoceste, brenčanja drona, rastlin. Ko zaprete oči in prisluhnete, se zvoki združijo v celoto; počasi do vas pride spoznanje, da vsa ta narava ni ne prva ne druga, ampak je vse skupaj platno, katerega del ste tudi sami. Vendar boste takoj, ko boste spet odprli oči, povsod opazili red. Človek je svet spravljal v red vse hitreje in hitreje, vse dokler se ni nekega dne znašel v gozdu — v nepredvidljivem in čarobnem gozdu * • Zdi se, da če boste šli globlje vanj, se boste morali izpostaviti nevarnosti in izginiti, * hkrati se zdi tudi, da to izginotje pravzaprav ne pomeni odsotnosti, ampak neko drugo obliko prisotnosti.:

fantastic little splash je kolektiv, ki ga sestavljata novinarka/umetnica Lera Malchenko ter umetnik/režiser Oleksandr Hants. Kolektiv združuje umetniško prakso in medijske študije. S svojimi projekti se je kolektiv fantastic little splash predstavil na festivalih Plokta TV, post.MoMA, bienalu Pochen, bienalu The Wrong, filmskem bienalu Milane Machinima, bienalu Allied Kyiv 2021, KISFF, Docudays, Festival Construction VI x CYNETART, mednarodnem filmskem festivalu Revelation Perth International in drugod.

Daryna Fes

Krogle, 2021

VR izkušnja

Naš svet je velik in lep, umetelen in veličasten. V svoji kompleksnosti je svet včasih lahko zastrašujoč, celo grozljiv. Rodimo se na majhnem koščku sveta, tam odrastemo in se ga učimo razumeti in objektivizirati. Vendar je svet vselej subjektiven: naša percepcija življenja se ves čas spreminja – glede na to, s katerimi ljudmi komuniciramo, glede na družbo, v kateri živimo, glede na informacije, ki jih poznamo, celo glede na naše trenutno razpoloženje. Naše odločitve, tako zavestne kot nepričakovane, v nas ustvarijo nekakšen občutek stabilnosti sveta okoli nas.

V tem projektu virtualne resničnosti se obiskovalec znajde v svetu številnih krogel, sestavljenih iz različnih zvokov, barv in bitij. V njih lahko ostane poljubno dolgo, nato pa se lahko poda v katero drugo kroglo. Pot naprej se riše glede na vaše odločitve, a nazaj ni več mogoče iti, prav tako pa ni mogoče preprosto izstopiti iz krogle. Obiskovalčeva izstopna točka bo hkrati vstopna točka za naslednjega obiskovalca.

Vsi v delu uporabljeni objekti, zvoki in teksture so iz odprtokodnih virov. krogle sestavlja material »cubemap«, tj. poseben tip teksture, ki se uporablja pri računalniški grafiki. Okolje se projicira na šest ploskev kocke in se shranjuje; nato pa ga je mogoče aplicirati na model krogle in ko vanj vstopi obiskovalec, se ustvari iluzija, kot da je znotraj neskončnega prostranstva.

Daryna Fes je neodvisna umetnica, ki ustvarja predvsem na področju interaktivne virtualne resničnosti. Zanima jo predvsem potencial, ki ga ima tehnologija kot samostojna oblika umetnosti. Glavna tema njenih projektov so razlike med fizičnim in digitalnimi svetovi, različni načini prehajanja iz enega sveta v drugega ter naše [ne]zavedanje teh svetov, koncepta neskončnosti in omejitev, percepcija človeškega telesa in čustev. S pomočjo gonilnikov za igrice ustvarja okolja, ki se odzivajo na opazovalčevo prisotnost. Njeni projekti so bili predstavljeni na festivalih in razstavah, kot so Experiencing extended realities, Virtualite, Razstava pomembnih medijskih umetnosti v Ukrajini, Frontier VR Art Festival, Tetramatyka in drugih.

Gijeong Goo

Presežena prizorišča, 2021

Video instalacija

Pri ustvarjanju dela Presežena prizorišča je umetnik navdih našel v prsti, ki je nastala iz ostankov rastlin in živali z erozijo in vremenskimi vplivi. Avtor najprej z makro fotografijo posname podobe, ki jih pogosto najdemo v zemlji: prst, posušeno listje, mah, insekti in podobno. Te slike nato obdela v 3D virtualnem prostoru in iz njih ustvari statične in gibljive slike, ki tako dobijo nekakšno zunajzemeljsko razsežnost. Nato jih zloži skupaj s pravo zemljo, vejicami in drugimi predmeti iz narave in tako ustvari prostor, ki obiskovalcu nudi nov način spoznavanja podzemnega sveta. Ker delo ustvarja različne sloje znotraj in onkraj gibljive slike, obiskovalci lahko na nov, edinstven način doživijo svet, ki se skriva pod zemljo.

Gijeong Goo, ki živi in dela v Seulu, Južna Koreja, raziskuje odnos med človekom, stroji in naravo. V svojih delih reproducira resnične krajine v obliki digitalnih podob, izdelanih z metodo 3D renderiranja, nato pa jih umesti v fizični prostor kot slike in postavitve. Resnična krajina, z digitalno obdelavo, se tako spoji z nerealno, obogateno resničnostjo in nastane nekakšen dvoumen občutek v prostoru, ki ločuje resnični in virtualni svet. Na Univerzi Hongik je doštudiral oblikovanje medijske komunikacije, leta 2019 pa je zaključil magistrski študij fotografije na Umetniški univerzi v Lausanneu (Švica).

Maša Jazbec

Kako vidite prihodnost z roboti?

Predavanje

To vprašanje tvori jedro interakcije med človekom in robotom – tako se sama po sebi ustvarja potreba po interdisciplinarnem raziskovanju. Raziskovanje interakcije med človekom in robotom združuje znanost strojništva in humanistike, kognitivne znanosti, nevroznanosti, etike in umetnosti. Ljudje se nenavadno odzivajo na stvari, ki dajejo videz živega, a so nežive. Robotika je vsaj toliko veda o robotih kot je to veda o ljudeh. Od nas zahteva, da razvijemo uvid v novo in dinamično, spreminjajoče se razmerje med človekom in pametnimi stroji. Z ustvarjanjem robotov razmišljamo o človeku in posledično nam to omogoča, da bolje razumemo človeško vrsto. Učenje na podlagi človeškega vedenja je nujno potrebno za razvoj robotov v vsakdanjem življenju.

V predavanju bo beseda tekla tudi o znanosti androidov. Razvoj robotov, ki so na videz močno podobni človeku, lahko pomaga pri kognitivnem raziskovanju. Kognitivna znanost za boljše razumevanje ljudi uporablja androidnega robota pri preverjanju hipotez. Takšen interdisciplinarni pristop imenujemo znanost androidov.

http://masajazbec.si/
https://www.mcruk.si/en/

Maša Jazbec je umetnica, kustosinja in raziskovalka. Naziv doktorice humanistične informatike je pridobila na Univerzi v Tsukubi (Virtual Reality Lab) na Japonskem, magistrirala pa je iz interaktivne umetnosti na Univerzi za umetnost in dizajn v Linzu. Na izmenjavi v Hiroshi Ishiguro Laboratories v ATR je kot gostujoča raziskovalka še poglobila svoje raziskovalno delo in prakso na področju človeku podobne robotike in androidnih znanosti. Ukvarja se z vizijo in izvajanjem projekta Trbovlje, novomedijsko mesto, kot kustosinja pa je na festivalu novomedijske kulture Speculum Artium 2013–2018 pripravljala projekte, ki združujejo znanost, umetnost in tehnologijo.

Njeni projekti, ki so razstavljeni kot umetniška dela, so vselej odraz njenega razumevanja novih medijev kot umetniške prakse, ki izvira iz umetniške in znanstvene misli v povezavi s trenutno situacijo v sodobni družbi. V svojih zadnjih raziskovalnih projektih se ukvarja predvsem s socialno robotiko in znanostjo o androidih. Svoje raziskave je predstavljala na konferencah, kot so Computer Human Interaction, Human Robot Interaction, ISEA, System Man in Cybernetics IEEE.

Trenutno je vodja laboratorija DDTLab v Trbovljah. DDTLab je raziskovalni laboratorij za kibernetiko, virtualizacijo, sisteme za povezovanje računalnika in človeških možganov (BCI) ter robotiko.

P L A T E AU R E S I D U E, Eva Pavlič Seifert × Aljaž Celarc

SUB PERSONA, 2019

Video instalacija

Sub Persona je video-instalacijski projekt, ki raziskuje pomembnost in etiko človekovega upravljanja z gozdovi. Od človekove naselitve do danes sta izraba virov in krčenje povzročila zmanjšanje obsega, kakovosti in delovanja samoregulativnih mehanizmov gozdnega ekosistema. Ti kompleksni medvrstni odnosi in energijski tokovi so v preteklosti gozdnemu ekosistemu omogočali uspešne prilagoditve na posledice podnebnih sprememb, kot so naravne ujme. Gozdarji preučujejo delovanje samoregulativnih mehanizmov v ostankih neokrnjenega gozda – v pragozdnih rezervatih. Svoja odkritja pa poskušajo uporabiti pri usmerjanju upravljanja gospodarskega gozda. Zaradi preteklega izkoriščanja je ta v primerjavi s pragozdovi ekosistemsko skromnejši in mnogo občutljivejši za posledice podnebnih sprememb. Sub Persona poudarja skupno odgovornost vseh ljudi, da s sodobnimi metodami raziskujemo prepletenost gozdnih ekosistemov in oblikujemo sonaravne metode upravljanja, ki upoštevajo hkratnost ekosistemskih, ekonomskih, rekreativnih in kulturnih funkcij gozda, ki jih ljudje prepogosto pojmujemo kot samoumevne.

V filmu so sodelovali Tomaž Hartman iz Zavoda za gozdove, gozdna sekačica Nevenka Gregorčič, SiDG Slovenski državni gozdovi, d. o. o., Žaga Bela Voda iz Loškega Potoka ter gozdar in lovec Brane Poje.

Glasbo je ustvaril Domen Učakar z ustvarjalnim imenom Lifecutter, ki ustvarja glasbo z različnimi kitarskimi efekti in sintetizatorji zvoka. Naslanja se na ozadje noise ter črpa iz različnih odvodov elektronske glasbe, predvsem tehnoidne zvoke.

P L A T E AU R E S I D U E je izmišljena identiteta dvojca Aljaž Celarc (univ. dipl. geograf [Filozofska fakulteta, SI] in magister fotografije [AKV St. Joost, NL]) ter Eva Pavlič Seifert (univ., dipl. umetnostna zgodovinarka [Filozofska fakulteta, SI] in magistra vizualne kulture [Univerza Aalto, FI]). Dvojec ustvarja na področju ekologije krajin in novih medijev ter išče nove načine osveščanja javnosti. Pri svojem delu dvojec daje glas sodelujočim v projektu, tj. naravnim pojavom, kot so kamnine, zrak, organizmi ter drugi skupki snovi. Te umetnika nato preoblikujeta v nove, nenavadne oblike in sisteme novih medijev. Njuna ustvarjalna produkcija temelji na imerzivnih video instalacijah.

Tandem živi in dela v slovenski vasi Novi Kot, ki leži v gozdnem zaledju Goteniške gore in Snežnika.

Robertina Šebjanič

SO_ZVOČJE 1884 KM², 2021

Multimedijski projekt

Reke so dinamična, stalno spreminjajoča se vodna telesa in nenehoma oblikujejo svoje struge. Spremembe potekajo v prostorsko-časovni dimenziji, ki jo lažje zaznavajo manjša bitja, živeča v gostejši resoluciji trenutkov. Projekt So_zvočje 1884 km² zato reko presoja s stališča v njej bivajočih živali. Robertina Šebjanič z odmikom od antropocentričnega videnja sveta razkriva pogled na Ljubljanico in njenih 'sedem imen', ki pogosto umanjka v našem zavedanju ekosistema reke. To je pogled na vodno telo – ki ga je človek skozi zgodovino dekonstruiral in mu nadel sedem različnih imen zgolj zato, ker si je kot ponikalnica med svojim potovanjem izdolblo strugo tudi v podzemni svet Krasa in večkrat uhaja našemu »površinskemu« pogledu – skozi prizmo celovitosti.

Umetnica (koncept, montaža zvoka, fotografij in video posnetkov, izvedba): Robertina Šebjanič Kustosinja Muzeja in galerij mesta Ljubljane: Alenka Trebušak Foto in video snemanje na terenu: Miha Godec Produkcija avdio-video instalacije: Muzej in galerije mesta Ljubljane Koprodukcija: Zavod Sektor Projekt je omogočila: Mestna občina Ljubljana Posebna zahvala: 1884 km2 porečja in rekam, potokom in jezeru: Trbuhovica, Obrh, Stržen, Cerkniško jezero, Rak, Pivka, Unica, Ljubljanica ...

Avdiovizualna instalacija Robertine Šebjanič SO_ZVOČJE 1884 KM2 je eden izmed projektov, ki so bili pripravljeni pred odprtjem Galerije Cukrarna.

Robertina Šebjanič je mednarodno nagrajena umetnica, ki ustvarja na področju bioloških, kemičnih, političnih in kulturnih resničnosti vodnih okolij ter raziskuje vpliv človeštva na ostale vrste živih bitij in na pravice ostalih nečloveških organizmov, ob tem pa se trudi spodbujati razvoj strategij, ki so sočutne do drugih vrst živih bitij. V svoji analizi teoretičnega okvira antropocena umetnica z izrazoma »akvatocen« ter »akvaformiranje« označuje človekov vpliv na vodna okolja.

Zergon

Aleš Hieng

Zergon (Aleš Hieng) je DJ, glasbeni producent in zvočni umetnik iz Ljubljane. Je član kolektiva Synaptic Crew in med drugim tudi deluje na področju avdio-vizualnih performansov ter na širokem polju DIY elektronike. Zanima ga tako klubska glasba kot zvočno raziskovanje in avdio-vizualno eksperimentiranje. Njegov zvok sega od deep-housa in tehna, do IDM-a, nojza in abstraktnega drona. Njegovi glasbeni nastopi so osnovani na improvizaciji - živo programiranje ritmičnih in melodičnih sekvenčnih vzorcev, oblikovanje ritmičnih elementov, ustvarjanje in oblikovanje zvokov na sintetizatorjih zvoka, igranje efektov, mešanje glasbenih elementov in terenskih posnetkov. Njegove skladbe lahko najdemo na številnih Chilli Space kompilacijah, Kamizdat kompilacijah in od nedavno tudi na njegovi strani na Bandcampu.

Z umetnico Robertino Šebjanič je sodeloval pri avdio-vizualnem projektu echo 10-9. Je so-avtor trajajoče zvočno-kemijske instalacije Time Displacement - Chemobrionic Garden v sodelovanju z Robertino Šebjanič in Ido Hiršenfelder, ki je bila leta 2016 razstavljena na festivalu Ars Electronica v Linzu, v okviru razstave Radical Atoms. Z omenjenima umetnicama je tudi soavtor zvočne instalacije Sound Disposition - Crystal Gardens.

Linki:
https://soundcloud.com/zergonn/
https://zergon.org/

Brane Zorman

Duh dreves | Dotik

Performans v živo v prostorskem 3D zvoku s slušalkami

Skladba in performans Duh dreves | Dotik spekulira o zvočni komponenti življenja dreves in prevprašuje preplet posameznega dela rastline s kolonijo organizmov in skupnostjo gozda. Zvočni posnetki dajejo glas življenju drevesa v njegovem letnem in življenjskem ciklu, ki se začne in konča s tišino. Tišino pred spomladanskim pretokom drevesnih sokov in tišino po uničenju zaradi klimatskih sprememb, suše, požarov.

Avtor namenja posebno pozornost dotiku drevesa; kot obliki skrbi in zavedanja sobivanja z rastlinami in na drugi strani destruktivnemu dotiku okoljskega uničenja. Od zvokov dotikanja debla, drgnjenja vej, drobljenja odpadlega lubja, listov, vetra v krošnjah, vode, ki napaja korenine, avtor zvočno prehaja skozi fizični obstoj drevesa. Vse tja do lomljenja vej, podiranja dreves in ognja, ki kot opozorilo pred prihajajočo sušo grobo zareže v habitat gozda.

Skladba s posnetimi in obdelanimi zvoki dreves, ki nastajajo tako znotraj samega organizma kot tudi ob dotiku človeka in okolja, ustvarja čustveno in dramatično glasbeno fabulo, nabito z naravnimi in ojačanimi zvoki, ki se energično spajajo in prepletajo. Dinamična izvedba v živo s prostorskim 3D zvokom vsrka poslušalca v središče zvočnega dogajanja.

V izvedbi uporabljen del opreme projekta platforma konS.

Brane Zorman, Ljubljana, je skladatelj, intermedijski, zvočni in radijski umetnik, zvočni manipulator, producent. Zvočna dela komponira za gledališke, plesne, intermedijske dogodke in predstave. Raziskuje možnosti obdelave, prezence, percepcije, umestitve in reinterpretacije zvoka. Z uporabo starih (analognih) in digitalnih tehnologij preči polja glasbenega, večmedijskega in vizualnega prostora. Razvija strategije, tehnike, dinamične in interaktivne interpretacijske module, snema in reintrepetira zvočne krajine, z uporabo sofisticiranih orodij kreira elektronske in akustične zvočne skulpture.

Je kurator in producent projektov ZVO.ČI.TI so.und.ing, ZVO.ČI.TI so.und.ing DUO, CTR series, Hidden Materia I in II, EMS Memory Trackers, Lu-na Mo-on reflect, številnih składb in inštalacij v prostorskem zvoku, posnetkov zvočnih krajin, podcastov, gledaliških predstav. Sodeluje in povezuje se s številnimi domačimi in tujimi radijskimi in zvočnimi umetniki, kurira razstave zvočne, intermedijske in radijske umetnosti. Z Ireno Pivka sta avtorski tandem in kuratorja projekta radioCona in galerije za zvok, bioakustiko in umetnost Steklenik, sta avtorja zvočnih sprehodov Hodi mesto, HODI.TI / 2.WALK, Peskovnik, ter soustanovitelja CONA zavod za procesiranje sodobne umetnosti. Je član bio-elekro-akustične zvočno raziskovalne skupine Jata C.

www.branezorman.si
e-mail: brane@cona.si
GSM: +386.40.418.681
skype: mcbrane

Druge referenčne povezave:
www.cona.si
www.steklenik.si
www.radiocona.si