žarišča intermedijske umetnosti na Slovenskem

UMETNIKI

Festival IZIS

www.festival-izis.org

Vsakoletna prireditev in razstava, s prikazom inovativnih, mednarodno priznanih avdio-vizualnih in novomedijskih umetnosti.

Začetki festivala segajo v leto 2013, ko se je združila iniciativa umetnikov, kulturnih producentov in pesnikov, delujočih v Istri. Skozi leta se je razširil v kinodvorane, galerije, javne prostore in industrijska poslopja. V svojem cilju vključevanja intermedijske umetnosti v programe lokalnih prizorišč je festival uspešno krmaril na eni strani med oklevanjem in uporništvom ter na drugi med institucionalizacijo in gverilo.
Festival IZIS je v želji po predstavljanju sodobnih umetniških praks nastal in dobil ime po Izidi, grško Izis, boginji materi, boginji žensk in rojstva. In seveda v želji, da bi prostor kulturnega in umetniškega izražanja v slovenski kulturni krajini ne ostal omejeno centraliziran, ampak odprt za občinstvo tudi v periferni Istri, kjer je IZIS s pomočjo posameznikov in ustanov, ki ga ženejo, dobil svoje domovanje. Ali če parafraziramo pesem Miklavža Komelja, ki reinterpretira IZISOV misterij: da ne bi razkosanost na center in periferijo še naprej ostajala naravno stanje stvari. "Izis je našla vse / dele. 'Prvotno Bivajoče / je onkraj Celotnosti,' kliče / Proklos po posvetitvi / v vse misterije. / Kako razkosanje vzvratno / evocira iluzijo celote, / ki je bila razkosana!" (Miklavž Komelj, Noč je abstraktnejša kot n, str. 42, Hyperion, 2014). Še več. Da ne bi obstajala iluzija celote, ki jo moramo braniti in v njenem imenu izključevati.
IZIS skozi objektiv vrhunskih umetniških del raziskuje vpliv tehnologije na kulturo, družbo in naravo. Hkrati širi obzorja in združuje umetnike, mislece in radovedno množico skozi prizmo izkušenj in kompleksnih vprašanj o vplivu tehnologije na prihodnost, avdiovizualnih tehnikah, robotiki, hibridnih materialih in kinetičnih skulpturah. Do leta 2018 se je festival gibal po Izoli, leta 2019 zasedel portoroško skladišče soli Monfort, leta 2020 pa koprsko skladišče soli Libertas.

Marko Vivoda, Karlo Hmeljak, Luka Frelih

REAR – realnost arbitrarnosti

Intermedijska instalacija: 5’
Glasba: Matej Bonin
Produkcija: Borut Jerman – KID PiNA
Podpora: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Speculum Artium, Ljudmila

Intermedijska instalacija REAR – realnost arbitrarnosti v svoji montaži skladno prekriva tri različne medije (jezik, sliko, zvok), pri čemer je vsak izmed njih razcepljen na osnovne gradnike ali elemente, ki na svoji drugi ravni tvorijo množico. V njej elementi začenjajo dobivati nek pomenljiv izraz, ki sámo konstrukcijo realnosti in njen prenos skozi katerikoli medij v zaznavni prostor pokaže kot arbitraren. Zelo preprosto: z umetniško intervencijo pokazati na necelovitost take konstrukcije pomeni odpreti možnosti za nove/drugačne konstrukcije realnosti, hkrati pa opozoriti, da je delo umetnosti vselej delo umetnika, človeška tvorba, ki preko medijev (jezik, slika, zvok) ustvarja/spreminja/ruši pomene.

Brad Downey

Nebesna ura / Bodi zdaj tu, 2020

Umetnost in znanost pogosto prečkata poti, in rezultati ne razočarajo. Ameriški umetnik Brad Downey, ki je širši javnosti poznan po lesenem kipu ameriške prve dame Melanie Trump, si je tokrat zamislil podobo vesolja na zrnu peska. "Želel sem klesati na najmanjšo enoto, ki je še primerna za obdelavo," pojasni Downey.

Z Markom Vivodo iz društva Pina sta se obrnila na Center odličnosti nanoznanosti in nanotehnologije, kjer imajo za takšno umetniško delo pravo napravo. Kot pojasni sodelavec Nanocentra Bojan Ambrožič, so malo risbo na pesek narisali s pomočjo fokusiranega ionskega snopa. To je posebna vrsta elektronskega mikroskopa, ki poleg analitike in slikanja pri zelo visokih povečavah omogoča zelo precizno jedkanje vzorcev. V znanosti in industriji to omogoča raziskovanje sestave in videza notranjosti vzorcev, lahko pa tehniko uporabijo tudi za risanje izjemno majhnega. "Majhno pomeni, da brez težav narišemo risbo na površino človeškega lasu," pove Ambrožič in doda, da bi bila najmanjša risbica narejena s to tehnologijo lahko velika le en mikrometer.

Zrnce peska, v Slovenijo prinesenega iz Santa Barbare, je bilo vendarle nekoliko večje. Nanj so zjedkali podobo iz sumerske kamnite table, ki naj bi po nekaterih interpretacijah prikazovala osončje s planeti in lunami, eden izmed narisanih planetov naj bi bil skrivnostni planet X. Čeprav gre Sumercem priznati za tisti čas izjemno poznavanje različnih ved, je sicer le malo verjetno, da so poznali vse planete, in je razlaga vzorca verjetno povsem drugačna.
A Downey je torej sledil ideji, da bi vesolje upodobil na drobnem zrnu, ki ga bo tudi vrnil Zemlji. Razloži, da je sprva želel zrnce odvreči na puščavsko sipino, kar bi simboliziralo tudi arheologijo, saj so sledi nekdanjih civilizacij na vnovično odkritje leta čakale pod peskom. A nato so mu kolegi predlagali, da zrnce odvrže v katerega od kraterjev, ki so nastali po padcu večjih asteroidov. Za zdaj ima dva kandidata – veliki krater Chicxulub v Mehiki, ki je sicer pod vodo, a je znamenit, saj se je s padcem tega asteroida začel konec dinozavrov, druga možnost je krater v Arizoni. A ta del projekta bo moral počakati na konec vseh omejitev glede potovanj.
Projekt je bil izpeljan v okviru Centa odličnosti Nanocenter in rezidence RUK – mreže raziskovalnih centrov na presečišču umetnosti, znanosti in tehnologije.

Brad Downey

Kamen na dnu, 2020

Intermedijska instalacija

Pripoved o prijateljstvu in slovenskem kamnu. Prijatelj Jimmie Durham Bradu v korespondenci poda predlog za napis, ki naj bo vklesan na kamen in ga tukaj navajamo:
"Ta kamen je apnenec, sedimentna kamnina. Prinesen je bil iz kamnoloma v Lipici in je težak 731 kilogramov. Odkupil sem ga od kiparja po imenu Miha Pečar v Portorožu, od koder ga je v Izolo s kamionskim prevozom pripeljal Gregor Basiaco. V Izoli sem najel obrtnika Roka Pahorja, da mi pomaga vklesati napis. Potem sem najel barko Morski volk, da bi ga odvrgel sem, v Jadransko morje." In na spodnji strani kamna preprosto: "Rock Bottom".

KIBLIX

www.kibla.org/en/festivals/kiblix

KIBLIX je odprtokodni festival – tako v smislu odprtokodnega računalništva in splošne dostopnosti informacijsko-komunikacijskih tehnologij, kar je bil osnovni vzrok za njegov začetek, kot v smislu dvopomenske sintagme odprtokodne umetnosti oziroma umetnosti odprte kode v nadaljevanju –, ki povezuje umetnost, tehnologijo in znanost. Problematizira dva različna aspekta: vpliv znanosti in tehnologije na socialno življenje posameznika ter raziskovalno poglabljanje v skrivnosti znanosti, ki nam narekuje prihodnost. Oboje pa poskuša ponuditi rešitve za premoščanje nemoči posameznika v sodobni družbi.

KIBLIX nagovarja širok nabor ciljnih publik: osnovnošolsko, srednješolsko, študentsko, univerzitetno, raziskovalno, kulturniško, umetniško, računalniške in IT-eksperte ter navdušence, upokojence in aktivno prebivalstvo.
Mednarodni festival računalniških umetnosti je bil osnovan v Mariboru leta 1995 in Kibla leta 1996; to so bili in so še vedno centri tovrstnih aktivnosti, ki so pripomogle k prepoznavnosti interdisciplinarnih pristopov v zadnjih dveh dekadah. Iz nabora umetnikov v okviru KIBLIXa je moč tudi razbrati, kje so evropski in svetovni centri moči interdisciplinarnosti in povezovanja, ter da slovenska znanstveno-umetniška produkcija stopa v korak z evropsko. Po statističnih izračunih je Slovenija glede na število prebivalcev v samem evropskem vrhu na področju interdisciplinarnosti. V slovenskem širšem prostoru se razvija odnos do tega, predvsem s strani univerzitetnih profesorjev, raziskovalcev, študentov – torej izobraževalnih struktur, znanstvenikov in IT-ekspertov v povezavi s tistimi umetniškimi segmenti, ki jih zanima problematika razumevanja sedanjosti in razvoja prihodnosti.

Valerie Wolf Gang

Ljubezenski stroj, 2020

Tehnična realizacija: Žiga Pavlovič
Produkcija: KIBLA & UV Arthouse
Koprodukcija: RUK
Podpora projektu: FabLab Maribor & Mestna občina Ljubljana

Čeprav se tehnološki napredek pospešuje, ga še vedno omejuje inteligenca človeških možganov, ki se po besedah Paula R. Ehrlicha že tisočletja ni bistveno spremenila. Z večjo močjo računalnikov in drugih tehnologij bi bilo mogoče zgraditi stroj, ki bi bil bistveno inteligentnejši od ljudi. Zaradi globalne razsežnosti smrtonosnega virusa smo se še bolj tehnološko povezali in na ta način rešili mnoga življenja. Tehnološka rast še nikoli ni bila tako sunkovita. Kljub temu da nam tehnološke rešitve omogočajo nemoteno nadaljevanje našega vsakdanjega življenja, izobraževanja in poslovanja, še vedno nismo našli najboljše rešitve, ki bi zadovoljila vse osnovne človekove potrebe. Ena od njih je primaren človeški dotik. Večletni multidisciplinarni raziskovalni projekt Ljubezenski stroj se poglobi v to temo in s pomočjo sodobnih medijskih tehnologij išče fizični odziv na občutek ljubezni.

V raziskovalnem in ustvarjalnem procesu na presečišču znanosti in umetnosti se uporabljajo različna področja navidezne, razširjene, mešane resničnosti, umetne inteligence in druge nastajajoče nove medijske tehnologije. Umetnico zanima, kaj se zgodi, ko se zaljubimo, med interakcijo, z ljubezenskimi občutki ljudi, v primeru, ko v odnosu primanjkuje kateri izmed elementov: konkretno fizični dotik. Ko se zaljubimo, se v naših možganih odvija vrsta procesov, ki neposredno vplivajo na naše fizične procese: občutek tesnobe v prsih, metuljev v želodcu in vročine, znojenje, krvni tlak se poviša. Wolf Gang želi s projektom raziskati povezave med čustvi in fizičnimi odzivi nanje in se osredotočiti na interaktivno tehnologijo razširjene resničnosti, s katero lahko vsak uporabnik podoživi fiziološko reakcijo občutkov želje in ljubezni.
Namen projekta je delovati na stičišču znanosti in umetnosti ter združiti obe področji s skupnim ciljem: ustvariti "ljubezenski stroj", ki nam bo pomagal pri prehodu v novo desetletje, v "svet po Covidu-19" (ljubiti in dotikati se v času družbenega distanciranja in rekonstruirati sodobno družbo).

Valerie Wolf Gang je multimedijska umetnica, filmska režiserka, videastka, trans­disciplinarna umetniška raziskovalka in mentorica, ki uporablja različne tehnologije in pristope pri konstruiranju (interaktivnih) instalacij, novih medijskih del in umetniških filmov. Raziskuje predvsem odnos med človekom in tehnologijo, pri tem pa sodeluje z različnimi znanstveniki in umetniškimi kolektivi. Njena dela so bila predstavljena na mnogih skupinskih in samostojnih razstavah. Prejela je številne mednarodne štipendije in nagrade. Je ustanoviteljica UV Arthouse, ki producira eksperimentalne filme, video instalacije in raziskuje področje nastajajoče tehnologije in interaktivne multimedijske umetnine na stičišču znanosti in umetnosti. Njeni filmi so predstavljeni na mednarodnih festivalih. Je doktorska kandidatka na ZRC Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani, strokovna sodelavka Inštituta za likovno umetnost na Dunaju, gostujoča profesorica na Akademiji umetnosti Univerze v Novi Gorici, obenem pa sodeluje tudi z drugimi kulturnimi in izobraževalnimi ustanovami. valeriewolfgang.com

MFRU

mkc.si/mfru-ofestivalu

Mednarodni festival računalniške umetnosti, znan tudi pod kratico MFRU, je v Sloveniji in tudi širši regiji v svojih začetkih opravil pionirsko delo pri predstavljanju teorije in umetniške prakse računalniške umetnosti in novih medijev, ter je tako ena od osrednjih inštitucij računalniške, elektronske, novomedijske, inter(trans)medijske oziroma interdisciplinarne umetnosti v regiji, ki skrbi tako za predstavitev kot tudi za razvoj te umetnosti in teorije.

MFRU se je prvič zgodil leta 1995, in od takrat se je na festivalu zvrstilo na desetine domačih in tujih umetnikov, umetnic, teoretičark in teoretikov, kuratorjev in kuratoric. Med njimi je bilo kar nekaj svetovnih zvezd in pionirjev računalniške in elektronske umetnosti, ki so v tej veji sodobne umetnosti pustili neizbrisen pečat s svojo umetniško prakso, poznavanjem tehnologije ter umeščanjem novomedijske umetnosti v družbeni kontekst. Festival poteka vsako leto približno pet dni v organizaciji MKC Maribor. Program je sestavljen iz simpozijev, konferenc, razstav in performansov, ki jih izbirajo povabljeni kuratorji in selektorji ter programski vodje festivala, ki v zadnjih letih delujejo po logiki triletnega mandata.

Več na mfru.org oziroma sl.wikipedia.org/wiki/Mednarodni_festival_ra%C4%8Dunalni%C5% A1ke_umetnosti.

Uja Irgolič, Marko Batista, Jože Slaček, Miroslav Ničić, Marko Ornik, son:DA

MFRU-HIPERFILM

Spletni video arhiv, 2010

MFRU-HIPERFILM je bil skupinski projekt avtorjev iz Maribora, Ljubljane in Beograda, ki so najprej uredili, digitalizirali in katalogizirali celoten arhiv Mednarodnega festivala računalniške umetnosti – MFRU, oziroma preko razvijanja filmske logike in montaže ter razumevanja spletnih in arhivskih platform se je v procesu presegla linearna struktura in odprla nova možnost razvoja in spremljanja arhivske zgodbe v novem mediju. S prenosom v virtualno oziroma spletno in inter/hiperaktivno okolje MFRU-HIPERFILM povezuje vse do sedaj vpletene akterje festivala oziroma vse festivalske edicije. Gledalčeva interaktivnost omogoča večplastno celostno informacijo o festivalu, o programski vsebini oziroma o avtorjih, o performativnem trenutku ali umetniškem artefaktu na izbrani ediciji festivala. Gledalec znotraj MFRU-HIPERFILMA postane raziskovalec, režiser in montažer svojega dokumentarnega hiperfilma, svojega filma o festivalu do sedaj.

MFRU-HIPERFILM kot urejena arhivska in spletna baza ponuja povezave s sodelujočimi umetniki in z dogodki. Dokumentarni multimedijski kolaž je dostopen, odprt in pripravljen za pregledovanje iz domala vsake točke tega planeta ter je oblikovan znotraj standardov dostopnosti za ljudi s posebnimi potrebami. MFRU-HIPERFILM je dostopen na www.hiperfilm.mfru.org.

Aphra Tesla Operating System Incorporated – Atosi

Tako je govoril Huxtrl / "Smrt fašizmu, svoboda narodu", 2018

Video animacija

Huxtrl, ki je žival, bog, zaveznik manjšin, anarhosocialist in aktivist. Govori kot inteligibilni aparat intermedijske oziroma sodobno raziskovalne umetnosti in predstavlja lastno edicijo iz 2018. Maribor GT22 Kunstlerhaus Huxtrlhaus.

ATosi – Aphra Tesla Operating System Incorporated se razvija, deluje od 2010.
www.huxportal.si

Julia Schneider, Lena Kadriye Ziyal

Moramo se pogovoriti, UI

Stripovski esej o umetni inteligenci

Bodo čez trideset let vse neprijetno delo za nas opravili roboti? Ali pa nas bodo pokorili, da bomo postali podredljivi sužnji? Razprave o tem, kako bo umetna inteligenca (UI) spremenila naša življenja, se gibljejo med tema skrajnostma. Ni dvoma, da bo sprememba dramatična. Mogoče je zdaj ravno pravi čas, da se začnemo vmešavati. Ta pionirski stripovski esej o UI vas vabi na ilustrirano potovanje skozi razsežnosti in implikacije inovativne tehnologije. To delo, ki obravnava pomembne možnosti in tveganja, povezana z UI, je ustvarjalna spodbuda za tiste, ki se spoznajo na to temo, pa tudi vabilo za novince, da se informirajo in pridružijo razpravi. Doktorica ekonomije Julia Schneider ceni podatke in kodo kot orodje za reševanje zapletenih ugank in obožuje strip kot medij za pripovedovanje zapletenih zgodb. Umetnica Lena Kadriye Ziyal, ki prihaja z nasprotne strani, pa rada šifrira kompleksnost z asociacijami in tako pomen določene teme razširi s svojo perspektivo.

Dr. Julia Schneider je neodvisna svetovalka za umetno inteligenco in članica znanstvenega odbora združenja eksoskeletne industrije VDEI Association of the Exoskeleton Industry e.V. Doktorirala je iz ekonomije na svobodni univerzi v Berlinu (Free University of Berlin), in sicer z raziskavo o učinkih nemške reforme trga dela iz leta 2005 na obnašanje in zdravje prejemnikov socialne podpore. Potem je delala kot postdoktorska raziskovalka na področju empiričnih raziskav trga dela in inovacij ter kot višja podatkovna strateginja.
Lena Kadriye Ziyal je del kolektivno upravljane agencije za vsebine in grafično oblikovanje Infotext v Berlinu. Ustvarja oblikovalske koncepte, infografike, ikone in ilustracije. Lena je študirala vizualno komunikacijo in grafično umetnost na Weißenseeju, visoki šoli za umetnost (Kunsthochschule Berlin-Weißensee), Univerzi za umetnost (UdK) v Berlinu in Univerzi Marmara v Istanbulu. Preden se je pridružila Infotextu, je delala kot svobodna grafična oblikovalka in vizualna umetnica.

Angleški izvirnik:
We Need to Talk, AI
© 2019 Dr. Julia Schneider, Berlin
Besedila: Dr. Julia Schneider
Ilustracije: Lena Kadriye Ziyal

Založnik slovenske izdaje: Aksioma — Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana
Sozaložnik in distributer: Mladinski kulturni center Maribor
Maribor, 2020
ISBN 978-961-93930-9-3 (Aksioma, pdf)
V okviru: konS – Platforma za sodobno raziskovalno umetnost
Projekt konS je bil izbran na javnem razpisu za izbor operacij "Mreža centrov raziskovalnih umetnosti in kulture". Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.

Pixxelpoint

www.pixxelpoint.org

Pixxelpoint – mednarodni festival sodobnih umetniških praks se je v času svojega delovanja nedvomno uveljavil kot eden pomembnejših festivalov intermedijske umetnosti ter sodobnih umetniških praks pri nas in opozoril nase tudi v širšem mednarodnem prostoru. Brez dvoma živimo v norem, tehnološko visoko razvitem času, ki pred nas postavlja vrsto dilem in terja nove razlage mnogih dejavnosti v našem delovanju. Tehnološka znanost je povzročila korenite spremembe v dojemanju družbene realnosti, v svet umetnosti je vnesla povsem nove umetniške izrazne oblike in umetnosti dala dotlej neslutene razsežnosti. Pixxelpoint, ki je pred več kot dvema desetletjema izšel iz vizualne kulture elektronskih medijev, se že vsa leta odziva na te spremembe ter lokalni in širši javnosti predstavlja ključna dogajanja v polju novejše medijske tehnologije, ukvarja se s prezentacijo sodobnih umetniških praks, ki delujejo na presečišču umetnosti, znanosti in tehnologije, ter spodbuja tako komunikacijo kot kritičen diskurz na področju intermedijske umetnosti, ki že sama po sebi deluje globalno in nam vedno znova odpira nove poglede, nove (virtualne) svetove. Glede na to, da festivalski program vsako leto prinaša različne vsebinske koncepte in rešitve, ki se nanašajo na spremembe okolja in medčloveških odnosov v sodobni družbi kot posledico uporabe tehnologij, smo lahko v dobrih dveh desetletjih na festivalu spoznali tako številne priznane kuratorje kot domače in tuje umetnike, ki so v svojih interaktivnih delih z natančnimi ter premišljenimi koncepti obravnavali formalne, estetske in družbeno-kulturne vidike sodobnih medijev, ustvarjali nove modele predstavljanja in nas soočali s senzibilnostjo tovrstne medijske umetnosti, ki od gledalca zahteva spremenjen odnos do gledanja in zaznavanja sodobnih umetniških del.

Ne nazadnje pa se v zadnjem desetletju festival razvija tudi kot čezmejni projekt in tako vzpodbuja še umetniško ustvarjalnost na obmejnem območju ter razvija čezmejno sodelovanje na inventivnem polju sodobnih umetniških praks, ki že same po sebi ne poznajo meja.

BridA/Tom Kerševan, Sendi Mango, Jurij Pavlica

Trackeds Houston

Računalniška animacija na digitalno fotografijo, 2014
Pogled z najvišje točke v mestu, stolpnice JPMorgan Chase.

Na levi strani je stavba finančnega centra Bank of America, arhitekt Philip Johnson, sledi zgradba Centra za uprizoritvene umetnosti, spodaj v sredini ob gledališkem centru se nahaja drevo za obešanje, ob drevesu je tabla, na kateri piše: "Mnogo zgodb so pripisovali štiristoletni zgodovini tega živega hrasta. Nekateri pravijo, da so v času Republike Teksas (1836–1845) na njegovih gracioznih vejah obesili vsaj enajst zločincev." Center mesta ali downtown Houston loči od predmestja široka avtocesta Gulf Freeway ali Interstate 45, ki je glavna prometna žila med mehiškim zalivom in večjimi mesti v zvezni državi Teksas.

Projekt Trackeds je nastal leta 2008 kot rezultat gostovanja, ki ga je organizirala Fondazione Ratti, Como (I), vodil pa arhitekt Yona Friedman. Gre za projekt, ki temelji na raziskovanju dinamičnih struktur v urbanih prostorih ter analizi superavtomatiziranih sistemov za zbiranje in obdelavo zajetih podatkov, s poudarkom na gradnji podatkovne oziroma vizualne vsebine z uporabo kibernetičnih aplikacij.
Napredne nadzorne sisteme lahko razumemo tudi kot ogromno mrežo sodobnih vedut krajev in mest. Pogledi niso zajeti z namenom ustvarjanja lepih in očarljivih panoram, njihov osnovni namen je zbiranje podatkov o ljudeh in njihovem početju ter zagotavljanje "varnosti". Zanimivo je, da so ti sistemi avtomatizirani in avtonomni do te mere, da postajajo edini končni uporabniki in, paradoksalno, edini "občudovalci" zajetih podob.
Projekt Trackeds sicer ohranja izvirni format nadzornih sistemov, vendar brez privzete funkcije nadziranja. Ustvarja podobo, ki je ponujena v občudovanje. Čeprav so podatki zajeti iz mikrokozmosa določenih lokacij, je projekt naravnan globalno. Ne zanimajo ga osebni podatki ali statične lastnosti objekta, temveč količina njihovih reduciranih dinamičnih lastnosti, iz katere je mogoče izluščiti globalne vzorce, ki bi prostor in čas skozi umetniško delo predstavljali drugače.

BridA/Tom Kerševan, Sendi Mango, Jurij Pavlica je kolektiv, ki ga sestavljajo diplomanti beneške Akademije lepih umetnosti Tom Kerševan, Sendi Mango in Jurij Pavlica. Kolektiv, ki se je formiral med študijem leta 1996, ustvarja lastno umetniško produkcijo na širokem polju sodobnih umetniških praks, razstavlja tako doma kot v tujini, poleg tega pa sodeluje tudi v številnih mednarodnih rezidenčnih programih, na delavnicah in seminarjih. Večkrat je bil povabljen h kuriranju festivala Pixxelpoint v Novi Gorici, organizira in vodi tudi lasten mednarodni rezidenčni center ter festival sodobnih umetniških praks R.o.R. v Šempasu. Dela kolektiva BridA so bila odkupljena za več mednarodnih zbirk sodobne umetnosti. Leta 2015 je za 20-letno uspešno delovanje na področju umetnosti prejel najvišje priznanje Mestne občine Nova Gorica, nagrado Franceta Bevka, leta 2018 pa mednarodno nagrado tesla, ki jo podeljuje MoTA – Muzej tranzitornih umetnosti v Ljubljani. Med drugim so prejemniki štipendij Iaspis, ki jo podeljuje Ministrstvo za kulturo Švedske, in Culture Bridges, ki jo pod okriljem EU podeljuje British Council.

Umetniška produkcija kolektiva BridA posega v široko polje interdisciplinarnih umetniških praks. Umetniki posegajo v polje inovativnih tehnoloških in znanstvenih pristopov, ki na revolucionaren način odpirajo nove možnosti razumevanja sodobne umetnosti. S svojimi interaktivnimi projekti v umetniški proces aktivno vključujejo publiko, ki je skozi leta razvoja postala glavni akter njihovih umetniških projektov.

Foto: BridA

Sanela Jahić

Delati izginotje delanja (2018–2020)

www.aksioma.org/sl/labour

Tehnična pomoč: Andrej Primožič
Grafično oblikovanje: Vasja Cenčič
Razvoj in izdelava napovednega modela, vizualizacija podatkov: Iztok Lebar Bajec
Razvoj in izdelava napovednega modela: Jure Demšar
Programiranje: Umer Muhammad
Analiza podatkov in animacija: Jernej Lunder
Produkcija: Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana
Koprodukcija: Drugo more, Reka; Loški muzej Škofja Loka
Partner: Fakulteta za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani

V času, ko vseprisotna avtomatizacija radikalno spreminja vse oblike dela in je prenos nalog na stroje čedalje bolj vsakdanja praksa, se je Sanela Jahić v svojem večletnem projektu Delati izginotje delanja (2018–2020) lotila ravno tega vprašanja – razstave, ki jo namesto nje zasnuje stroj. Algoritem, zasnovan na bazi vseh preteklih del, raziskav in zanimanj umetnice, je napovedal in določil vsebino ter estetiko njenega naslednjega umetniškega dela. Projekt nadaljuje njeno raziskovanje prepleta subjektivnosti, tehnologije in dela v kontekstu poznega kapitalizma. Umetnica se v njem loti družbenega (in umetniškega) eksperimenta, pri katerem svoje lastno umetniško ustvarjanje postavi v kontekst delovnega procesa.

Na podlagi prve napovedi algoritma je nastalo delo Digitalna luknjana kartica, ki prikazuje delček nevidne in razpršene mreže spletne delovne sile, ki opravlja naloge na platformi za množično mikrodelo Microworkers. Uporabniki so bili naprošeni, da prenesejo in namestijo aplikacijo, ki je sledila njihovim klikom z miško in pritiskom tipk na tipkovnici, medtem ko so delali na platformi. Drobljenje dela na koščke, ki so potem oddani v izvajanje ljudem preko spleta, in razgradnja plač na mikroplačila vzpostavlja enega najbolj nereguliranih trgov dela in je neposredno povezano z načeli znanstvenega upravljanja.

Na podlagi pridobljenih podatkov sta nastali dve podatkovno generirani črtni risbi in dve animaciji, ki ponazarjajo sledi dela nevidnih ljudi. Spremlja jih serija 190 zbranih fotografij delovnih okolij mikrodelavcev s platforme, ki so označene z uporabniškim imenom delavca, mestom in državo, starostjo, koliko so v celoti zaslužili na platformi, koliko mikrodel so izvedli in koliko so bili v povprečju plačani na nalogo. Projekt je nastal v okviru Dopolavoro, dela projekta Reka 2020 – Evropska prestolnica kulture, ob podpori Oddelka za kulturo mesta Reka in Ministrstva za kulturo Republike Hrvaške ter Ministrstva za kulturo Republike Slovenije in Mestne občine Ljubljana.

Sanela Jahić je leta 2008 končala študij slikarstva na ALUO v Ljubljani. V letu 2010 je kot štipendistka Ministrstva za kulturo Republike Slovenije končala podiplomski študij mednarodne smeri Umetnost v javnem prostoru in nove umetniške strategije na Bauhaus univerzi v Weimarju. Kot intermedijska umetnica gradi tehnološko podprte kinetične objekte in naprave. Njena umetniška praksa pogosto vključuje sodelovanje s strokovnjaki za strojništvo, avtomatizacijo, programsko opremo in elektroniko. Živi in dela v Škofji Loki. Svoja dela je predstavila na več razstavah v Sloveniji in tujini.

www.sanelajahic.com

foto: Jaka Babnik

Jata C

Bibaret JC210120

Zvočni dogodek
Jata C so: beeplip, OR poiesis, Boštjan Perovšek, Bojana Šaljić Podešva in Brane Zorman.
Produkcija: Cona, zavod za procesiranje sodobne umetnosti, 2019
Partner: Prirodoslovni muzej Slovenija – Slovenski arhiv živalskih zvokov, zanj dr. Tomi Trilar
V skladbi je z dovoljenjem uporabljeno nekaj vzorcev iz zvočne knjižnice George Vlad, Mindful Audio.

Elektroakustična skupina Jata C združuje interesno povezane zvočne umetnice in umetnike, ki želijo raziskovati znotraj bioakustike in zvočne ekologije. Preko zvočne zaznave združujejo okoljevarstvene in družbene teme. Ob tem se poslužujejo tako zapisa realnega stanja sveta kot spekulativne projekcije.
Jata C v skladbi in performativnem nastopu Bibaret JC210120 presega zamejeno družbeno in ekonomsko dojemanje insektov. Izpostavlja in ozavešča o pomenu insektov znotraj posameznih ekosistemov, obenem pa pokuka tudi izven znanstvenih okvirov. Prav tako tematizira svet malih živali – nevretenčarjev (insektov, pajkov, žuželk …) in preko teh razkrivanj osvetljuje družbeni, znanstveni in umetniški odnos do te tako pomembne in ranljive skupine živali.
Umetnice in umetniki želijo v svojem delu na humoren način preplesti znanstvena dognanja in okoljevarstvena dejstva z družbenimi dogmami. V svojem performansu bodo prisluškovali bitjem, ki premorejo popolno preobrazbo telesa in sobivajo v soodvisnosti z drugimi vrstami. Preko slušne zaznave bodo poskušali vpeljati svoj lasten umetniški uvid v obliki spekulativne misli in ustvarjalnosti na temo bližnjega sobivanja z žuželkami in členonožci.
K sodelovanju je skupina pritegnila znanstvenika dr. Tomija Trilarja, priznanega strokovnjaka za nevretenčarje in bioakustiko, vodjo kustodiata za nevretenčarje, ki upravlja nacionalno zbirko živalskih zvokov v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. Biolog je umetnikom posredoval zvoke izbranih insektov iz obširne zbirke in z njimi sodeloval v času vsebinske zasnove dela. Skladba Bibaret JC210120 je zasnovana na bioakustičnih zvokih in njihovih obdelavah, ki so jih prispevali umetniki sami, Slovenski arhiv živalskih zvokov in nekaj vzorcev zvočna knjižnica George Vlad, Mindful Audio.
Skladba Bibaret JC210120 je bila premierno izvedena v živo na Radiu Slovenija ARS in istočasno na mednarodni mreži satelitskih radijskih postaj EBU ter bila postavljena v galeriji Steklenik kot osemkanalna zvočna instalacija.

beepblip je zvočna umetnica in arhivistka. Komponira potopitvene psihogeografske zvočne krajine z uporabo analogne elektronike, naredi-sama modularnih sintetizatorjev zvoka, terenskih posnetkov in računalniške manipulacije. Zanima jo bioakustika, eksperimentalna in mikrotonalna glasba. Leta 2019 je pri založbi Kamizdat izšel njen album.
OR poiesis je umetnica in raziskovalka na področju zvoka in slušne percepcije ter poetičnega performansa. Besedo razširja v sonornih sferah čas-prostor poezije. Ob vseh digitalnih razsežnostih ji je središčna fizična prisotnost telesa.
Boštjan Perovšek, glasbenik, skladatelj in oblikovalec zvoka, sklada eksperimentalno elektroakustično glasbo. Njegova posebnost je ustvarjanje bioakustične glasbe, ki temelji na zvokih živali, posebej žuželk. Igra tudi s skupino SAETA, ustvarja glasbo za film, gledališče, performanse in multimedijske instalacije ter zvočne krajine za muzeje in galerije.
Bojana Šaljić Podešva se kot skladateljica v svojem delu največ posveča raziskovanju zvoka kot entitete, ki vpliva na poslušalca fizično in vsebinsko; tako se njena glasba razpenja med popolno abstrakcijo in kompleksnimi semantičnimi govoricami. Prejela je več nagrad za koncertna dela, scensko in filmsko glasbo. Brane Zorman je skladatelj, zvočni in intermedijski umetnik, zvočni manipulator, producent in kurator. Zvočna dela komponira za gledališke, intermedijske in plesne predstave. Elektronskoakustične solo skladbe ter improvizacije z domačimi in tujimi umetniki izvaja v prostorskem zvoku. V odnosu do zvoka in prostora razvija različne strategije, tehnike, dinamične in interaktivne module, snema in reintrepretira zvočne krajine ter z uporabo sofisticiranih orodij kreira elektronske in akustične zvočne skulpture.

Jasna Hribernik, Ljoba Jenče

Komunikacija eholokacija

Eksperimentalni performativni projekt
V sodelovanju z:
Markom Franklinom/The Oceania project
Borutom Čelikom
doc. dr. Andreeo Oarga-Mulec, UNG
doc. dr. Janezom Mulcem, ZRC SAZU
Tomažem Šimnovcem
Zalo Zio Lenardič

Eksperimentalni performativni projekt Komunikacija eholokacija je zasnovan kot prečenje izbranih kontekstov iz področja znanosti in umetnosti. Vzpostavitev interakcije med znanstvenimi procesi na področju biologije in umetniškimi strategijami sodobne umetniške prakse se zgodi z namenom. Projekt želi ustvariti problemska polja, nakazati nove civilizacijske paradigme, druge svetove, ki bodo še nastali. Problematizira čas preloma, prihodnost planeta Zemlja v tranziciji. "Komunikacija kot neprekinjena in neskončna izmenjava informacij na različne načine: na valovih eholokacije, več tisoč kilometrov, in če razmišljamo o vesolju, v neizmernih eonih. Informacije, ki sčasoma pripeljejo do dialoga, potujejo v vseh medijih, svilnata morska voda, ki pokriva večino našega planeta, pa je tisti podporni medij, vzporedno vesolje na našem planetu, paralelno s človeškim. Neraziskana in večinoma neznana. Toda seže do nas na načine, ki jih morda sploh še ne razumemo. Kiti s seboj nosijo veliko skrivnost globin že milijone let." (Andreea Oarga Mulec)

S pomočjo srečanja dveh glasov – dveh vzporedno živečih civilizacij, človeka in kita – ter s svetlobno intervencijo v prostoru novo umetniško delo želi vzbuditi različne čutne zaznave in tolikšen potopitveni učinek, da obiskovalci dobijo občutek, "da so dovolj ločeni od sveta, da bi lahko razmišljali o svetu" in o možnem scenariju prihodnosti, ki je zakodiran v središčni zvočni predlogi projekta, bajeslovni slovenski ljudski pesmi Riba faronika. Po moči imaginacije je pesem izjemen ostanek kozmologije naših prednikov. Dokumentirana je bila v Podmelcu na Tolminskem leta 1952 in govori o ribi, ki na svojem hrbtu nosi ves svet, in če bi se obrnila na hrbet, bi to pomenilo njegov konec.

Jasna Hribernik je univerzitetna diplomirana filmska režiserka. Od leta 1985 deluje kot samostojna filmska režiserka in ustvarjalka video filmov, video instalacij in drugih večmedijskih del. Je uspešna ustvarjalka avtorskih dokumentarnih filmov, za katere je bila večkrat nagrajena. Pogosto je tudi sama snemalka in montažerka. Od leta 2012 sodeluje z Akademijo umetnosti Univerze v Novi Gorici kot izredna profesorica na magistrskem študijskem programu Prostor in čas v gibljivih slikah.
Ljoba Jenče se v slovenskem prostoru kot edina svobodna umetnica doslej posveča umetniškemu poustvarjanju ljudskega izročila pesmi, mitov in zgodb na osnovi lastnega terenskega dokumentiranja in raziskovanja. Za ohranjanje in prenos izročila na mlade ter uveljavljanje slovenskega izročila v mednarodnem prostoru je prejela državno medaljo za zasluge in Zavod Pajn posebno omembo strokovne komisije evropskega združenja za kulturno dediščino Europa Nostra Awards 2017.

Lavoslava Benčić

Integrirane prakse v umetnosti in znanosti.
Uvod v grafični zvok

Delavnica

Tema e-delavnice Uvod v grafični zvok je oblikovanje zvočnih struktur. Delavnica je namenjena predvsem ustvarjalcem/kam brez predhodnih skladateljskih znanj in izkušenj.
Uvodni del e-delavnice obsega pregled osnov grafičnega zvoka – od zametkov, preko spoznavanja primerov iz umetniške scene do vrhunskih del s konca dvajsetega stoletja. Času primerno je digitalna doba prispevala k predrugačenju orodij za grafični zvok. Spoznavanje programskih orodij, priprava in vnos izbranih nizov vizualnih podatkov v program ter eksperimentiranje s pretvorbo le teh v zvočne strukture poteka v osrednjem praktičnem delu e-delavnice. Delavnica se zaključi s skupinsko zvočno vajo.
E-delavnica poteka na lastnih računalnikih udeležencev preko komunikacijske platforme Zoom. Pred začetkom delavnice udeleženci prejmejo povezavo do brezplačne programske opreme in si jo namestijo na lastne računalnike. Trajanje delavnice: 90 minut
Tehnične zahteve: internet, lastni računalniki, brezplačna programska oprema, Zoom dostop. Za udeležence nad 13 let in odrasle.
Delavnica za največ 10 oseb.

Lavoslava Benčić je samozaposlena intermedijska umetnica, kustosinja, pedagoginja in grafična oblikovalka. Zaključila je študije na Inštitutu in Akademiji za multimedijo v Ljubljani, na univerzi Middlesex in na London College UCK ter magisterij medijskih umetnosti in praks na Akademiji umetnosti Univerze v Novi Gorici. Na Inštitutu in Akademiji za multimedije v Ljubljani deluje kot predavateljica multimedijske produkcije. Sodeluje z iniciativo ČIPke, pobudo za ženske v znanosti, tehnologiji in medijski umetnosti v Ljubljani ter z Layerjevo hišo v Kranju (BIEN DIY Lab). Od leta 2014 ustvarja in vodi novomedijske delavnice (več kot 50) za odrasle in otroke v Sloveniji, na Hrvaškem, v Italiji in Srbiji (580+ udeležencev). Večina delavnic izhaja iz intermedijskih umetniških projektov, ki temeljijo na elektronskem tekstilu, grafičnem zvoku, reakciji zvoka na dražljaje in generativnih zvočnih pokrajinah, ki sprožijo svetlobne učinke. Njeni tokokrogi so izdelani iz mehkih prevodnih ali kapacitivnih materialov.
Najnovejša dela: issuu.com/lavoslava/docs/portfolio_lb_01_16
Je članica strokovnih združenj (ADA Artist, ZDSLU, DLUL, HUIU). Njena dela so bila razstavljena oz. prikazana v enaindvajsetih državah in je zanje prejela trinajst nagrad.

SONICA

www.sonica.si

SONICA je festival s poudarkom na umetniških izrazih, ki združujejo glasbo in zvok z drugimi umetniškimi formami. Osnovana je kot začasni laboratorij, ki s pomočjo produkcijskih rezidenc, razstav, performansov in intervencij v javnem prostoru pretresa letno temo. Festivalski teden se odvija v zadnjem tednu septembra ter koncertne, performativne in izobraževalne dogodke umešča vsak dan v druge prostore in vzpostavlja nova prizorišča. Sonica kontinuirano poteka od leta 2009 in se osredotoča na najprepoznavnejša imena tuje in domače sodobne elektronske, eksperimentalne in elektroakustične glasbe. Glasbene vsebine povezuje in jih sooča z različnimi mediji ter formati, umešča jih v nove prostore, jih sopostavlja z različnimi diskurzi; predstavlja jih v obliki produkcij, razstav, intervencij v javnem prostoru, gostovanj v neobičajnih prostorih, s pogovori, delavnicami in različnimi vsebinskimi zastavki. Na tem razvejanem področju ustvarjalnosti tudi edina išče tematske rdeče niti, ki povezujejo različna z zvokom povezana ustvarjanja.
V preteklosti so se na SONICI med drugim predstavili Clark, Tim Hecker, Fennesz in Lillevan, Herman Kolgen, Burnt Friedman, ATOMtm, Roly Porter, Plaid, Actress, Aisha Devi; med slovenskimi avtorji pa Random Logic, Warrego Valles, Octex, Zergon, Robertina Šebjanič, Vesna Krebš, Saša Spačal idr.
Poleg festivala pod okriljem SONICE potekajo tudi tri koncertne serije: SONICA Series, SONICA Classics (na presečišču sodobne klasične glasbe in elektronike) ter serija mednarodnih gostovanj SONICA X, ki je doslej potekala v Londonu, Berlinu, Benetkah, Beogradu, Parizu, Baltimoru idr.
SONICA je članica Platforme Shape, ki združuje 16 sorodnih evropskih festivalov in je namenjena promociji manj uveljavljenih umetnikov na heterogenem področju zvočnega ustvarjanja. Prav tako je članica evropske festivalske mreže ICAS – International Cities of Advanced Sound.

Martin Bricelj Baraga

Lumitronom

Kinetična svetlobna instalacija

Lumitronom je del serije Metronomi, s katero Martin Bricelj Baraga razvija modularne instalacije za javni prostor, ki delujejo po principu perpetuum mobila in transformacije energije. V kombinacijah z naravnimi elementi, kot so svetloba, zrak in voda, preizkuša možnosti neskočnega gibanja v repetitivnih vzorcih.
Eksperimentalna dela, ki jih navdihuje repetitivnost metronoma, evocirajo naravne sile kot vir energije, ki jo je s sodobno tehnologijo moč pretvarjati v različne oblike. Meditativna kinetična instalacija Lumitronome kot primarni vir energije izrablja sončno energijo in jo pretvarja v gibajoče svetlobno telo. Lumitronom, ki je bil ustvarjen v sodelovanju s pariškim arhitekturnim kolektivom Bellastock, je zgrajen iz zavrženih materialov in je tako primer ponovne uporabe odpadnega materiala. Rezultat je poetična ambientalna postavitev, ki gledalca prevzame s svojevrstnimi ritmičnimi sekvencami, ki spominjajo na jato ptic ali šelestenje listja.

Martin Bricelj Baraga je intermedijski umetnik in kurator. Njegova dela in skulpture raziskujejo relacije med prostori, okoljem, naravo, tehnologijo in ljudmi. Njegove instalacije in intervencije so pogosto postavljene v neobičajne urbane kontekste ali naravna okolja. Je avtor interaktivnih del, ki temeljijo na ustvarjanju novih situacij v javnem prostoru, koncepta, ki ga sam razume zelo široko in obsega tako dejanske prostore v mestu ali naravi kot tudi virtualne svetove. V svojih delih postavlja čas kot ključni element in sestavino, saj so njegova dela pogosto zasidrana v času in procesualna. Materializacija dela je pogosto zgolj sprožilec, ki vzpostavlja projekt, ki se potem razvija v interakciji z njegovimi uporabniki.
Za svoja dela je prejel več mednarodnih nagrad, med njimi nagrade festivala Glow, medijskega bienala Wro, Europrix Multimedia Award, Memefest, Baltimore Magazine itd.
Je direktor MoTA – Muzeja tranzitornih umetnosti, ustanovitelj Festivala SONICA ter član raziskovalno-umetniške skupine Nonument Group.
www.baraga.net

Foto: Iztok Medja

Simina Oprescu

Ludus

Video: 5’28", zvočna kompozicija, risbe, 2020

Ludus je poskus uporabe igre kot načina raziskovanja, kako lahko forma spreminja zvok in narekuje ritem. Pravila, ki drugače le diktirajo igro, tu ustvarjajo naključno in nepredvidljivo gibanje zvoka v prostoru. Lepota igre je prav v njenih protislovjih: pravila zarisujejo obliko in skrivnost prepleta njeno jedro. Igra je kot skrivnost tistih, ki se igrajo; znotraj nje zakoni in navade navadnega sveta ne veljajo. "Arhaičen človek je vedel, da je glasba igra – skrivna sila, ki je zmožna prebujati naše emocije. Šele mnogo pozneje je ta postala pomemben del življenja, ki ga odslikava, na kratko, umetnost v našem pomenu besede." (Johan Huizinga – Homo Ludens)

Simina Oprescu je skladateljica, video in intermedijska umetnica iz Bukarešte. Njena osebna zanimanja in prepletenost dveh izobrazb (Oddelek za fotografijo in dinamične medije na Nacionalni umetniški univerzi v Bukarešti, Romunija, in Oddelek za akuzmatično skladanje na Kraljevem konservatoriju v Monsu, Belgija) so močno vidna v njenem delu, ki temelji na zvoku in kompoziciji, a je zgrajeno okoli vizualno usmerjenih konceptov. S preizpraševanjem uporabe globine ozadja kot sredstva za preoblikovanje naše lastne percepcije okolja in gibanja ter z raziskovanjem zvoka kot izraznega sredstva v vizualnem in nevizualnem prostoru Simina Oprescu analizira obojestransko opolnomočenje negibljivih in gibljivih podob.

Speculum Artium

www.speculumartium.si

Delavski dom Trbovlje, eden največjih kulturnih centrov na Slovenskem, letos že dvanajsto leto zapored pripravlja festival novomedijske kulture Speculum Artium, ki postaja stičišče idej in kovnica novih rešitev za bodočnost. Preko njega nagovarjamo vse, ki svojo bodočnost vidijo v boljšem povezovanju znanosti, tehnologije in umetnosti. Na začetku 21. stoletja ta posrečen spoj predstavlja glavno smer razvoja človeške družbe. Ob tem so pomembne teme festivala tudi humanizacija tehnologij, empatija, opolnomočenje posameznika, diseminacija vsebin. V preteklih letih so pri nas gostovali znanstveniki in umetniki z vsega sveta, med njimi Hondina ekipa z robotom ASIMO, Institut Jožef Stefan s svojimi projekti, avstralski umetnik Stelarc z mikroroboti, japonski genij prof. Hiroshi Ishiguro s humanoidnimi roboti, predstavniki Ars Electronice iz Linza, ameriška znanstvenica in umetnica Victoria Vesna, eden najvplivnejših fizikov na svetu dr. James Gimzewski za UCLA v ZDA, doktorski študenti Empowerment Informatics japonske Univerze v Tsukubi in študentje magistrskega programa Interface Culture z Univerze za umetnost in oblikovanje iz Linza v Avstriji. V okviru festivala je bil v letu 2019 uspešno organiziran prvi Brain Computer Hackathon v Sloveniji s preko 40 udeleženci. Pri tem se je Delavski dom Trbovlje povezal z podjetjem g.tec, ki je eno vodilnih podjetij v razvoju teh tehnologij na svetu. Ob vsem tem festival ne pozablja na eno svojih osnovnih poslanstev: širjenje zavesti o tehnologiji in njeni uporabi v dobrobit človeštva. Zato so pomemben del festivala delavnice, ki so v prvi vrsti namenjene šolski mladini, izvedli pa smo jih tudi že s stanovalci doma upokojencev, s katerimi festival že več let redno sodeluje.

DDTLab / RUK / DDT

Eva

Prihodnost industrije in družbe bo močno povezana z roboti, zato smo se v našem DDTlaboratoriju odločili, da obiskovalcem ne predstavljamo zgolj industrijskih robotov, temveč tudi takšne, ki bodo človeku še precej bližje. Eva, ki jo boste danes spoznali, je humanoidni družabni robot. Humanoidni roboti predstavljajo novo vsebino in dodatno vrednost znotraj polja robotike, ki jo imenujemo humanizacija tehnologije. Eva je v našem DDTlaboratoriju prava atrakcija, ki rada odpira ključna vprašanja o tehnološki družbi skupaj z otroki kot tudi z znanstveniki, umetniki in podjetniki.

DDTLab / Aformix / RUK / DDT

NeuroFly

Simulator NeuroFly je pilotni projekt Raziskovalnega laboratorija DDT-RUK in letalskega podjetja AFormX v sklopu projekta Mreža Centrov Raziskovalnih Umetnosti in Kulture MCRUK. Cilj projekta je združitev letalskega simulatorja VR z možganskim računalniškim vmesnikom, ki uporabniku omogoča direktno komunikacijo med možgani in simulatorjem ter s tem neposredno usmerjanje letalnika v simulaciji.
Uporabnik upravlja letalnik NeuroFly preko možgansko-računalniškega vmesnika. Možgansko-računalniški vmesnik (angl. BCI – Brain Computer Interface) je zmogljiv računalniški sistem, ki omogoča direktno komunikacijo med možgani in napravo, ki jo želimo s pomočjo možganov krmiliti in upravljati. Cilj sistema BCI je omogočiti uporabnikom nadzor nad napravo le s pomočjo možganskih aktivnosti. Delovanje naprav BCI temelji na interakciji med dvema adaptivnima upravljalcema: uporabnikom, ki mora znati namerno izzvati pravilne možganske signale, ki bodo sprožili ukaz, in sistemom BCI, ki mora prevesti te signale v ukaze ter jih izvesti. Operiranje z možganskimi vmesniki je zato sposobnost, ki se je morata s sprotnim medsebojnim prilagajanjem naučiti tako uporabnik kot sistem.

AFormX je dinamično visokotehnološko letalsko podjetje iz Trbovelj. Obsega prototipno delavnico, ki prvenstveno izdeluje in sestavlja ultralahka letala in kompozitne dele za letalsko industrijo, in razvojni oddelek, v katerem med drugim poteka razvoj simulatorjev letenja, ki uporabljajo očala za virtualno resničnost, ter spletnih portalov za oddaljeno učenje. Njihovi najboljši projekti nastajajo na presečišču znanj interdisciplinarne ekipe, ki se ne boji izzivov. AFormX je prejel številna priznanja, med katerimi sta najvidnejši leta 2018 prejeto Zlato priznanje za inovacijo, ki ga podeljuje Gospodarska zbornica Slovenije, in zmaga na natečaju za najhitrejši električni dirkalnik, ki ga je leta 2019 razpisala Royal Aeronautical Society.

DDTLab / RUK / DDT

Vrtoglavi ptič 2020

Akrobacije na trboveljskem dimniku so Dunking Devils izvedli v sklopu projekta Vertigo bird 2020 (Vrtoglavi ptič 2020), s katerim se bo DDTlab predstavil na največjem mednarodnem festivalu intermedijske umetnosti na svetu Ars Electronica. "Že dolgo imam v mislih idejo, da bi veličino našega 360-metrskega dimnika dokumentirali v 360° tehnologiji. Ko se je ponudila priložnost za sodelovanje na festivalu Ars Electronica, se nam je to zdel pravi trenutek za izvedbo tega projekta," pravi Maša Jazbec. "Inspiracija za projekt Vertigo bird 2020 je bil performans Iztoka Kovača, ki je na vrhu dimnika leta 1996 odplesal ples Sokol. Njegov performans je bil del filma Vertigo bird, od koder smo si z Iztokovim dovoljenjem sposodili tudi ime za naš projekt," dodaja. Ime vsekakor popolno opisuje ta edinstveni projekt, s katerim bodo lahko gledalci poleteli na vrtoglavih 360 metrov. S pomočjo 360° predvajanja bodo namreč v nepozabnem razgledu z vrha trboveljskega dimnika lahko uživali prav vsi. Projekt je plod uspešnega sodelovanja med DDTlabom, Iztokom Kovačem, skupino Dunking Devils, HSE – Energetsko družbo Trbovlje in Brankom Povšetom. S skupnimi močmi jim je uspelo ustvariti prvi slovenski vizualni dokument tega vrtoglavega vzpona in prikazati veličino najvišjega dimnika v Evropi.

Tomo Križnar, Bojana Pivk Križnar / DDT

Življenje v Nubskih gorah 360°

Ideja in zasnova: Maša Jazbec, Tanja Hanžič
Snemanje: Tomo Križnar in Bojana Pivk Križnar

360° videoposnetki gledalca ponesejo v sredino bogatega kulturnega življenja staroselcev nubskih gora, izraženega v igranju, petju in plesu. Videoposnetki nudijo vpogled v njihov prvobitni način življenja kot redko alternativo modernim kapitalističnim družbam, zato so pomembni tako na umetniškem kot na antropološkem, zgodovinskem in aktivističnem področju.

Svetlobna gverila

www.svetlobnagverila.net

Mednarodni festival Svetlobna gverila, ki v Ljubljani poteka vse od leta 2007, je posvečen produkciji in predstavitvi del sodobne vizualne in novomedijske umetnosti, katerih osnovno izrazno sredstvo je medij svetlobe. Eden izmed ciljev festivala je s svetlobnimi objekti, instalacijami in projekcijami ustvariti drugačno podobo mesta in približati sodobno umetnost širši publiki. S festivalom opozarjamo na vlogo umetnosti v vsakdanjem življenju kot tudi na vlogo, ki bi jo moral imeti umetnik v sooblikovanju javnega prostora. S poslanstvom festivala izpostavljamo mesto kot živo tvorbo, kot prostor kreativnosti, ki vzburja domišljijo ter narekuje dinamičen in raziskovalni ritem življenja.
Festival poteka vsako leto konec pomladi, ko s številnimi projekti na prostem in v galerijah razsvetlimo Ljubljano. Festival, ki se vsakič odvija pod drugo naslovno temo, se v manjši izvedbi, poimenovani Re:Akcija, v jesenskih mesecih redno odpravlja tudi na gostovanja po drugih slovenskih krajih. Pri izvedbi festivala Svetlobna gverila sodelujemo z mnogimi javnimi in zasebnimi institucijami s področja kulture, ob tem pa skupaj z nekaterimi fakultetami in srednjimi šolami v sklopu Laboratorija Svetlobne gverile izvajamo tudi številne delavnice in produkcije novih del. Poleg predstavljanja aktualnih projektov iz mednarodnega prostora pa vseskozi podpiramo tudi produkcijo novih umetniških projektov domačih avtorjev, ki jim preko mreže partnerskih festivalov omogočamo redna gostovanja v tujini.

Marko A. Kovačič

Peti element

Svetlobna instalacija
Elektronika in programiranje svetlobe: Janez Grošelj

Umetnik je s pomočjo različnih materialov zasnoval nov objekt v paviljonu, kjer je s pomočjo kukal gledalcu omogočen vpogled v svet štirih prvinskih elementov, ponazorjenih s pomočjo zgodovinskih prizorov in simbolike barv. Skrivnostni peti element se tokrat pojavlja v obliki svetlobe, ki kot prispodoba za sveto in duhovno omogoča zaznavanje štirih elementov. Peti element lebdi v prostoru paviljona, ob dotiku gledalca pa se osvetli njegovo drobovje, ki pričara razmerje med navideznim in skritim.

Marko A. Kovačič

Tour de France

Strokovna sodelavca: Luka Frelih in Tilen Sepič

"Kaj se zgodi, ko na stojalu za kolesa naletite na prav posebno kolo? Že vizualno je privlačno, barve so prav presenetljivo živahne in približate se mu. Ne vabi vas k vožnji s kolesom, vabi pa vas, da se ga dotaknete in zavrtite ročko na balanci. Takrat pa sledi presenečenje: zasveti se in zaslišite znan komad Tour de France skupine Kraftwerk. Ta pripoveduje o preseganju mej in prostem potovanju s kolesi v visoki prestavi …!" Marko A. Kovačič
Projekt Tour de France je nastal v sklopu Laboratorija Svetlobne gverile, iniciative, kjer se pod okriljem istoimenskega festivala odvijajo različne delavniške oziroma izobraževalne aktivnosti. Marko A. Kovačič je zasnoval posebno urbano nepremičnino, interaktivni kiparski objekt, izdelan s pomočjo odvrženih koles, ki sta ga z zvočnimi in svetlobnimi telesi opremila Luka Frelih in Tilen Sepič, sicer tudi mentorski dvojec lanskoletnega Laboratorija. Interaktivna razsežnost projekta sloni na uporabi cenovno dostopnih mikrokontrolerjev, občutljivih na dotik oziroma približevanje, ki v stiku s publiko omogočajo različne zvočne in svetlobne učinke. Ob njihovi aktivaciji se biciklistični objekt prelevi v živ organizem, ki navdušuje s svojo igrivo neposrednostjo.

Marko A. Kovačič je diplomiral na ALUO v Ljubljani in leta 1988 končal še specialko za kiparstvo. Bil je član Gledališča Ane Monro (1981–1993), skupine R IRWIN S (1983–1985) in skupine Zlati kastrioti (2000–2008). Kot samostojni umetnik se ukvarja s performansom, skulpturo, instalacijami, videom, filmom in teatrom. Samostojno razstavlja od leta 1983. Sodeloval je na številnih skupinskih in mednarodnih razstavah ter festivalih. Za svoje delo je leta 1987 prejel nagrado zlata ptica in leta 1994 Župančičevo nagrado mesta Ljubljana. Projekt Civilizacija plastosov je bil izbran kot delo meseca februarja 2003 in je predstavljen na spletni strani mednarodnega združenja ICAN (International Contemporary Art Network).

Tilen Sepič je multidisciplinarni oblikovalec in intermedijski umetnik, samozaposlen v kulturi. Deluje na področjih produktnega oblikovanja, oblikovanja svetlobe, interaktivne studijske fotografije, oblikovanja doživetij ter interaktivnih instalacij na osnovi svetlobe in zvoka.

Luka Frelih je računalniški programer in umetnik, ustanovni član Ljudmile, heker s posebno naklonjenostjo prostemu programju in snovalec spletnih strani. Sodeloval je v mnogih projektih, ki povezujejo tehnologijo in umetnost: med drugim je bil član zasedbe Theremidi Orchestra, Makrolaba, ASCII Art Ensembla; je soavtor več pionirskih net.art skupnostnih projektov.

BEAM TEAM (Stella Ivšek, Anja Romih) in Aleš Zupanc

Platonova telesa

Koprodukcija: Svetlobna gverila/Forum Ljubljana in Društvo Ljudmila, laboratorij za znanost in umetnost, konzorcij Osmo/za

Ljudmilin V2V in Svetlobna gverila, kjer je bil projekt prvotno predstavljen, gostujeta z nadgradnjo interaktivne avdio-vizualne instalacije Platonova telesa, ki je pod mentorstvom Beam Teama (Stella Ivšek, Anja Romih) in Aleša Zupanca nastala v sklopu delavnic Laboratorija Svetlobne gverile 2020.
Temo festivala Svetlobne gverile, pet elementov, povzemajo postavitev, oblika in simbolika petih Platonovih teles, ki na osrednji objekt – ikozaeder, veže tehniko video mapiranja in programiranje svetlobnih teles. BEAM TEAM na stranice s treh zornih kotov projicirajo avtorske video vsebine, avdio reaktivne vzorce in programirana avdio reaktivna svetlobna telesa, ki se odzivajo na zvočne frekvence.

BEAM TEAM (5237 – Stella Ivšek in SMECH – Anja Romih) sta multimedijski umetnici, ki se ukvarjata z vizualizacijo zvoka, video animacijo in video montažo ter se kot VJ-ki že več let pojavljata na različnih glasbenih in umetniških festivalih ter klubskih dogodkih. Kot VJ-dvojec sta prvič nastopili leta 2018 (Festival Fotopub, Festival SONICA, Festival Grounded), v 2019 pa na festivalu Ment, festivalu Fotopub in glasbenih festivalih od:vod in DNBK. V sodelovanju z Ljudmilo kurirata mesečna srečanja ustvarjalcev s področja video umetnosti, instalacij in vizualizacij V2V (video to video), katerih namen je vzpostaviti pogoje za intenzivnejše in trajnejše sodelovanje, razvijanje ter povezovanje lokalne ustvarjalne skupnosti. Za projekt 5237xSMECH: Ment 2019 sta prejeli priznanje za odlično slovensko oblikovanje Brumen 2019.
Aleš Zupanc je dober poznavalec sodobnih tehnologij in digitalnih orodij; deluje predvsem kot programer in razvijalec aplikacij.

avtorji vizualizacij na instalaciji: Mark Caserman, Bernarda Conič, Neža Knez, Taja Štembergar, Tina Šulc, Lea Topolovec
avtor zvoka na instalaciji: Miro Križman

Katalog

► Prenesi

Festival sta omogočila

Partner

Sponzorji