Sodelujoči umetniki

Boris Beja

Koncert za pianino in dva mešalca, 2017

V pričujočem projektu nadaljujem s svojim zanimanjem in vključevanjem glasbe v likovno prakso. Projekt se naslanja na takoimenovani “samograditeljski“ fenomen praviloma enodružinskih objektov, značilnih za socialistično obdobje, ki so dopolnili našo kulturno krajino v sedemdesetih in osemdesetih letih. To je bilo v skladu z relativno boljšim gmotnim stanjem (redni prihodki, večja dostopnost kreditov, dostopnost dobrih parcel, tudi materialov). Takoj po vojni, po letu 1945, se je veliko gradilo v družbenem okviru (udarniško, vse od zadružnih domov do cestnih magistral), v 70-ih in 80-ih letih pa je že nastopil čas individualnih gradenj.

Del hišnega inventarja je v marsikateri večstanovanjski hiši še vedno mešalec za beton, ki je del strojne opreme tudi v hiši staršev. Z mešalcem za beton sem beležil različne zvoke mešanja betona. Hrušč in premetavanja peska, cementa in vode v mešalnem bobnu so se zložili v gradbeniško kompozicijo, ki je bila zvočna podlaga pianistu, da je lahko na zvok gradbeniškega stroja dodal svojo glasbeno improvizacijo. Njegova melodija iz mola prehaja v durovsko tonaliteto in čeprav se zdi, da je pianistovo delo bolj spevno in melodično, sem sam uvidel lepoto tudi v zvoku mešanja betona.

Boris Beja je najprej diplomiral na Naravoslovnotehniški fakulteti v Ljubljani, smer Grafična tehnika, in nadaljeval študij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je diplomiral leta 2013 na oddelku za kiparstvo. V zadnjih letih je imel več samostojnih razstav in sodeloval na številnih skupinskih predstavitvah doma in v tujini. Za svoje delo je prejel več nagrad in nominacij. Živi in ustvarja v Ljubljani.

www.borisbeja.eu

Martin Bricelj Baraga

Sončni koledar

Sončni koledar Martina Briclja Barage je svetlobna instalacija, ki deluje na sončno energijo. Preprost krog z LED svetlobnim obročem je obrnjen proti horizontu in se čez dan polni s sončno energijo, zvečer pa ustvari osvetljen obroč. Obiskovalec zahajajoče sonce opazuje skozi obroč Sončnega koledarja, dokler sonce ne pade v beli osvetljeni krog. Ob zahodu je sončna svetloba navadno obarvana z oranžno-rdeče-vijoličnim odtenkom, odvisno od atmosfere. Umetnik se pri instalaciji poigrava z rdečkasto naravno svetlobo, ki jo obkroži umetna tanka linija bele svetlobe, ki jo napaja sonce.

Sončni koledar je meditacija o prostoru in času, o minljivosti in naši soodvisnosti z naravo.

Opazovanje Sončnega koledarja se spreminja skozi čas. Da bi gledalec ujel trenutek, ko sonce zaide točno v sredini svetlobnega obroča, se mora pomikati na različne pozicije, skladno s pozicijo sonca, ki je vsak dan nekoliko drugačna. S tem, ko gledalec vedno znova obišče Sončni koledar, se zaveda minevanja časa in razmišlja o moči sonca in njegove energije.

Martin Bricelj Baraga z instalacijo Sončni koledar nadaljuje svoje raziskovanje naravnih pojavov in minevanja časa ter intervencij v javni prostor. Baraga je umetnik in kurator, soustanovitelj in umetniški vodja MoTE - Muzeja tranzitornih umetnosti in festivala SONICA ter avtor več nagrajenih instalacij, med drugim interaktivne instalacije Moonolith, monumenta modrini neba Cyanometra, tesnobne prostorske instalacije NEUNUNDNEUNZIG (99), mobilne zvočne skulpture RoboVox in projekta Nonument 01: McKeldin Fountain.

produkcija: Kulturni dom Nova Gorica & MoTA

Vuk Ćosić

Turing te gleda, 2018

Zagotovo najpomembnejši opazovalec trenutno nastajajoče umetnosti na križišču med kreativnostjo ljudi in kreativnostjo umetne inteligence je Alan Turing. Turingovo testiranje kulturne produkcije vseh nas (ljudi, strojev, ljudi s stroji, ljudi proti strojem in podobno) bo postalo tisto ključno bojišče, na katerem se bodo v kratkem odločale smeri razvoja umetnosti bodočih rodov. Že danes ne vemo več, zakaj točno smo pogledali nek video ali kupili kakšno knjigo. Jutri med svojimi najljubšimi kulturnimi artefakti ne bomo več vedeli, katere med njimi je v večji meri naredil človek, in katere stroj. Zato je treba pogledati Turinga globoko v oči in razmisliti.

Vuk Ćosić

Internetni veteran in mednarodno priznani klasik internetne umetnosti. Soustanovitelj Ljubljanskega laboratorija za digitalne medije in Nettime-a.

Vadim Fiškin

Čarobni gumb, 2007

Rdeč gumb, projekcija, avdio sistem, nastavljivi solid state predvajalnik, milni mehurčki

“Obiskovalcu” namignemo, naj pritisne tipko a. Kmalu zatem se pojavi računalniško generirana podoba in zasliši glas, ki pravi: “Čarovnija ne obstaja … V resnici gre samo za elektronski rele, projekcijo, nekaj svetlobnih učinkov … in milne mehurčke …” Prižge se posebna luč in nato začnejo počasi padati milni mehurčki.

Vadim Fiškinje leta 1986 diplomiral na moskovskem Inštitutu za arhitekturo. V Moskvi je živel do leta 1996, zdaj pa živi v Ljubljani. Njegovo delo raziskuje odnos med znanostjo, osebno izkušnjo, željo in imaginacijo, med metafiziko in pragmatizmom, med umetnim in resničnim. Umetnik uspešno razkriva pretanjene povezave in buri gledalčevo domišljijo, vendar nikoli ne poda dokončnega odgovora na vprašanje o pomenu. Mnoge njegove instalacije, skulpture, fotografije in risbe – na temo geografije, časa, svetlobe, aeronavtike, meteorologije – so zaznamovane z umetnikovim značilnim smislom za humor. Razstavljal je na številnih skupinskih in samostojnih razstavah: Beneški bienale (1995, 2003, 2005 in 2017); 1. bienale, Valencia; Manifesta 1, Rotterdam; Manifesta 10, Hermitage Museum, St. Petersburg; Nacionalna galerija Jeu de Paume, Pariz; Moderna galerija, Ljubljana; Galerija Gregor Podnar, Ljubljana/Berlin; Martin-Gropius-Bau, Berlin; Palazzo della Ragione, Milan; Secesija in BA WAG Foundation, Dunaj; ZKM, Karlsruhe; 9th Shanghai Biennale, Shanghai; MACRO, Rim; Drawing Center, New York.

www.vadimfishkin.si
https://www.instagram.com/vadimfishkin/

Carla Gannis

Vrt emojijevskih naslad

“Vrt zemeljskih naslad” je eno najbolj smelih del Hieronymusa Boscha, katere nenavadna in edinstvena ikonografija burka domišljijo že stotine let. Emojiji so sodobni sistem simbolov, ki omogočajo čustveno izražanje v virtualnih okoljih. Te simbole običajno razumemo “na prvo žogo“. Transkripcija vizualnih simbolov iz neke pretekle dobe v sodobni vizualni jezik, značilen za kulturo družabnih omrežij, je za Carlo Gannis prekrasen nesmisel, zlasti če si ogledamo Boschev Vrt, saj je bil njegov vizualni slog tako prepoznaven.

Pri delu “Vrt emojijevskih naslad“ je bil njen cilj ustvariti mešanico različnih zgodovinskih in sodobnih simbolnih sistemov, skozi ta proces pa obogatiti in razširiti izrazni leksikon emojijev. Skozi delovni proces so se Gannisevi utrinjale nove pripovedi, ki komentirajo življenje v naši digitalni dobi.

Carla Gannis je newyorška umetnica, ki raziskuje področje digitalne semiotike ter identitete v kontekstih, kjer se briše meja med fizičnim in virtualnim svetom. Pri svojem delu raziskuje področje “internetne gotike“, kopira in lepi različne sestavke iz mrežnih forumov, članke iz umetnostne zgodovine, ki so plod iskanja z Googlom, ter spekulativne fikcije. Rezultat je temačna in pogosto humorna kritika človeštva.

Avtoričino delo je bilo razstavljeno na številnih razstavah in projekcijah v Ameriki in mednarodno. Med njenimi zadnjimi projekti so “Portraits in Landscape“ Midnight Moment, Times Square Arts, New York; “Sunrise/Sunset“, Whitney Museum of Art, New York; “Until the End of the World“, Galerija DAM, Berlin; in “The Garden of Emoji Delights“, Hudson River Museum, Yonkers. Gannisino delo se je pojavilo tudi v tisku in publikacijah, kot so: ARTnews, The Creators Project, Wired, FastCo, Hyperallergic, Art F City, Wall Street Journal, New York Times in LA Times.

V letu 2015 je bilo Gannisino delo spekulativne fikcije vključeno v antologijo DEVOURING THE GREEN:: fear of a human planet: a cyborg / eco poetry anthology, ki jo je izdala založba Jaded Ibis Press, njena knjiga umetnika z elementi obogatene resničnosti z naslovom The Selfie Drawings pa je prejela ustanoviteljevo nagrado na razstavi Lumen Prize 2016.

Umetnico zastopata newyorški TRANSFER in berlinska galerija DAM.

Maša Jazbec

MIKKEL

MIKKEL je zasnovan kot večletni projekt produciranja začetka, rojstva in nadgrajevanja forme hibrida. Vsaka MIKKEL artikulacija v realnem času torej poteka po principu implementacije novih tehnologij in je zamišljena kot nadgradnja narave s pomočjo tehnoloških elementov. MIKKEL, kot tehno organizem v prostoru, sestavljen iz konkretne mislene vsebine in duha časa, namesto partikularnosti fizičnega telesa podeljuje statusno prednost mišljenju, ki artikulira svoje meje v skladu z gibanjem in spreminjanjem svojega simbolnega in fizičnega okvira. Njegova govorica so vizualne postavitve v realnem prostoru in času. Vsako sublimacijo tehno bitja v realno formo se razume kot prekrstitev iz virtualne fikcije v realni svet in pomeni metaforo sedanjosti za napoved prihodnosti. S projektom odpira tudi številna relevantna vprašanja o simbiotičnem razvoju novih tehno-bioloških entitet, hibridov. Človek je vedno bolj soočen s kompleksnimi, avtomatiziranimi sistemi in tehnološkimi aparaturami. MIKKEL predstavlja tehno-organizem (hibrid), ustvarjen iz principov, ki pripadajo dvema različnima svetovoma, ki ga tvorita virtualni in realni prostor.

Maša Jazbec

Z umetniškimi projekti se je predstavila na platformah, kot so Ars Electronica, Athens media art festival, Lab30, Tsukuba media art festival, ISEA, Speculum Artium, MFRU, Kiblix, Sonica, ArtStays. O svojem delu je predavala na UCLA, Rhizomatiks Research – Flying Tokyo Event, Rikkyo Univ. Tokyo, Sonica Artist Talk, TEDx Trg svobode. Znanstveno raziskovalne naloge je predstavila na strokovnih konferencah, kot so CHI 2016, Consciousness Reframed 2016, ISEA 2017, HRI 2017, SMC 2017. V okviru doktorskega študija na Japonskem je opravila inžinirsko rezidenco na priznanem raziskovalnem inštitutu ATR v laboratoriju prof. Hiroshija Ishiguro v Kyotu. Leta 2018 je bila v strokovni komisiji za nagrado zlata nika, ki jo podeljuje Ars Electronica. Od leta 2009 soustvarja mednarodni festival novomedijske kulture Speculum Artium v Trbovljah. Trenutno je gostujoča profesorica na oddelku Interface Culture na Univerzi v Linzu.

Anja Jelovšek

Happy Tiger

Risbo kot izrazno sredstvo ter odnos med umetnostjo in tehnologijo je Anja Jelovšek kultivirala že v predhodnih delih. V delu Happy Tiger (P74, 2014) je “outsourcala“ ustvarjanje risb na igračo, plastičnega tigra. Tigru je z okvirjem zamejila njegovo sicer naključno gibanje in nastala je vrsta risb. Če se je pri Happy Tigru ukvarjala z vprašanjem avtorstva, se je s knjigo Junij (2015) podala v intimo, notranjost. Skozi ves mesec junij je avtorica z elektrokardiografom beležila svoj srčni utrip. Telo je spremenila v risalno napravo, sam biološki obstoj pa je v obliki linearnega zapisa ustvarjal risbo.

V delih Anje Jelovšek se umetniška produkcija od aktivne kreativnosti in delovanja premakne k pasivnemu ustvarjanju, obstajanju — njena dela lahko razumemo kot manifestacijo razmisleka o odnosu med ustvarjanjem in obstajanjem ter o njuni medsebojni prepletenosti. Umetnost je namreč tako posredovanje informacij kot njihovo vpijanje – spet in tudi z namenom posredovanja. Vprašanje pa je, ali je subjekt v tem procesu pasiven ali aktiven prejemnik-posredovalec informacij.

Anja Jelovšek je leta 2014 diplomirala iz slikarstva na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Je prejemnica priznanja Univerze v Ljubljani za izjemne dosežke v študijskem letu 2013/14, nominiranka za nagrado skupine OHO – osrednjo neodvisno nagrado za mlade vizualne umetnice in umetnike v Sloveniji do 40. leta starosti (2017) – ter prejemnica delovne štipendije Ministrstva za kulturo (2018). Sodelovala je pri več skupinskih in samostojnih razstavah, med drugim v Galeriji P74 (2014, 2015), Miklovi hiši (2014), Galeriji ŠKUC (2016), Jakopičevi galeriji (2016), MSU Zagreb (2016), Galeriji Gallery (2017), UGM Studiu (2017), KIBLI (2018), Dobri Vagi (2018), HOoST-u (2018) in v Galeriji Simulaker (2018).

www.anjajelovsek.net
foto: Dejan Habicht, dokumentacija Centra in galerije P74

Neža Jurman

Civila Nervosus

Od človeka danes vse več pričakujejo vsi: delodajalci, družba, on sam. Pritisk je vedno večji, zahtev je vedno več, upoštevanja človeka v ustvarjalnem procesu je vedno manj. Postaja stroj, ki naj bi nenehno ustvarjal, brez napak, brez lastnih potreb. Kdo se zlomi prej – stroj ali človek?

Civila Nervosus je stroj, a nasprotno od naših pričakovanj deluje le, ko ga ne nadzorujemo oziroma ko ga ne motimo pri delu. Aparat deluje sam in se ugasne, kadar se mu približamo.

Kot pove že njegovo ime, je nervozen, nepredvidljiv, iz svojega spomina izbira naključne risbe in jih tiska v naključnem trenutku. Njegov zunanji oklep so diapozitivi, ki prikazujejo produktivnost: delavce, tovarne, stroje … Iz aparata pa prihajajo risbe na temo lenobe, užitka, kontemplacije, igre, dolgčasa.

Civila Nervosus je stroj. Bolj ko motimo njegov proces dela, počasneje tiska, saj se med delom večkrat ustavi. Je odgovor na delo pod pritiskom.

Projekt je bil izveden v okviru delavnice na festivalu Svetlobna gverila v produkciji Foruma Ljubljana pod mentorstvom Braneta Ždrala in Luke Freliha.

Neža Jurman je doštudirala kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Leta 2010 je prejela univerzitetno Prešernovo nagrado in priznanje akademije za posebne umetniške dosežke. Zanimajo jo različni umetniški mediji in zvrsti umetnosti, zato se materiali in pristopi, ki jih uporablja pri svojem delu, spreminjajo. Ustvarja na področju kiparstva, instalacij, zvočne in video umetnosti, risbe, grafike, ilustracije in ulične umetnosti. Svoja dela je predstavila na več samostojnih in skupinskih razstavah po Sloveniji in v tujini.

Keiko Miyazaki

Pokopališče sanj

Delo Pokopališče sanj je bilo izbrano za 12. edicijo festivala Svetlobna gverila (2018). Umetnica je ljudi najprej povprašala o njihovih otroških sanjah. Vsi smo imeli v otroštvu svoje sanje. Ko odrastemo, te sanje običajno pozabimo. Vsi imamo kakšno pripoved o sanjah. Nekateri jim še vedno sledijo ali pa so se jim te že uresničile, drugi so že popolnoma pozabili nanje. Otroške sanje so se nato zapisale na origami ptička, narejenega iz lokalnega časopisnega papirja, nato pa vstavile v kozarec za vlaganje. Lastnik sanj je bil ponazorjen kot nalepka s podobo otroka. Kozarec je postal simbolična ikona, pokopališče starih spominov. Delo tako predstavlja poklon starim spominom, ki jih je v izobilju.

Keiko Miyazaki se je rodila v japonskem mestu Ehime. Po zaključku dodiplomskega in magistrskega študija na univerzi likovne umetnosti Northumbria v Angliji (2003) se je preselila v Slovenijo. Študij je nadaljevala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani (2004) in na krakovski Akademiji za likovno umetnost (2005).

Umetniško ustvarjalno delo Keiko Miyazaki temelji na opazovanju evropskih družbenih struktur in tabujev. To je pomemben del njenega ustvarjalnega procesa, v okviru katerega umetnica skozi komunikacijo razvija povezave in sodeluje s posamezniki iz svojega ožjega in širšega okolja. Skozi povezovanje z okolico raziskuje nove vidike komunikacije. Izraža se v različnih medijih, z instalacijami, slikanjem, uprizoritvenimi projekti ter videi. V zadnjem času sta se v njenih delih pogosto pojavljala motiva svetlobe in teme, ki ponazarjata dualnost človeštva. Je prejemnica nagrade za odličnost na festivalu Sakaide Art Grand Prix (1999), nagrade žirije Cosmos Cable TV (2005), sodelovala pa je tudi kot zastopnica kulture v mestu Shikokuchuou. Od leta 1998 naprej svoja dela razstavlja tudi mednarodno. Njene zadnje samostojne razstave so bile Skrivne želje v Centru sodobne umetnosti Celje, na festivalu Račka (2018), Propadlo razmerje v Tovarni umetnosti Majšperk (2018) ter 12. Svetlobna gverila (2018). Živi in ustvarja v Sloveniji.

www.keikomiyazaki.com

Pia MYrvoLD

#LightHackSculpture - serija

Projekt #LightHackSculpture uporablja vsakodnevno, potrošno elektroniko ter zavržene digitalne naprave in s tem opozarja na hiperprodukcijo poceni in nesmiselnih izdelkov, ki so namenjeni široki potrošnji.

Iz zmešnjave električnih kablov in žic vstane nova antiestetika. Kable običajno želimo skriti, a jih ne moremo in se obdamo z njimi, ker drugače ne gre.

Zadnja iteracija projekta #LightHackSculpture predstavlja nekakšen spomin na preteklost. Uporabljam analogne in komercialno dostopne senzorske sisteme, saj so bila moja predhodna dela (2015) z roboti in pametnimi skulpturami tako zahtevna z vidika tehničnega znanja, programiranja, nenehnega vzdrževanja in posodabljanja programske in strojne opreme, ob podpori tehničnega osebja, da je bilo to brez obsežnega financiranja za enega umetnika prevelik zalogaj.

Ta pogled nazaj v preteklost je hkrati priziv interaktivnih vidikov, saj sem pri svojem delu več kot 30 let razvijala inteligentne senzorske površine ter oblikovala vmesnike za umetnost. Zdaj, ko to postaja zelo popularna tema, se poskušam introspektivno povezati z občinstvom, z ironičnim pridihom. Na primer: v prostor postavimo Kodakov diaprojektor in dodamo daljinski upravljalnik za prikazovanje naslednje slike, potem pa temu rečemo interakcija. Ali pa svetlobna miza iz 80-ih z izrezanimi podobicami na steklu, ki se projicira na steno, in potem to spet poimenujemo interaktivnost. Skozi preteklih štirideset let je nastalo toliko dobrih orodij, ki jih ves čas nadomesti nekaj novega, staro pa se zavrže. #LightHackSculpture so nekakšen vzklik “Počakaj malo!“, odziv na vse te Kodake in gramofone ter super-8 filme, ki odhajajo na smetišče. Vse skupaj se mi zdi zabavno in precej “kul“. Ste pripravljeni zavreči vso mehansko šaro? Naprave, ki delujejo tudi brez interneta in iClouda?

S temi minljivimi instalacijami lahko nadaljujem svoje raziskovalno delo z barvami in svetlobo v nekakšni igri z akcijskimi figuricami, lahko sem bolj spontana, dela prilagajam specifikam lokacije, arhitekture in dramatičnemu vzdušju prostora, uporabljam igro svetlobe ter lokalni električni tok, najdene predmete, ki so značilni za posamezno lokacijo, organizatorja, njegovo zgodovino ter za urbano mesto.

Pia MYrvoLD je pariška umetnica in futuristka, specializirana za interaktivne vmesnike v umetnosti, ki v okviru svojega razmišljanja in ustvarjanja angažira javnost na neki globlji ravni. Skozi tehnologije in multimedijske izdelke, ki vključujejo 3D animacijo, slikanje, video, modo in oblikovanje, MYrvoLD vzpostavlja novo razmerje med umetnostjo, posredovanjem idej ter javnostjo. Njene umetniške razstave in instalacije uvajajo novo vlogo muzejev v prihodnosti in opozarjajo na intrinzično vlogo umetnosti pri oblikovanju družb prihodnosti. Skozi svoje 3D svetove in instalacije v virtualni realnosti nam MYrvoLD pokaže, da sta umetnost in jezik virtualna koncepta, ki izvirata iz zgodovinskega razmnoževanja, strukture kulture ter fluidnosti identitet.

Fraktalni instinkt, ki nas žene h gradnji, se v današnji tehnološki eri globalne povezanosti z novimi mediji kaže skozi percepcijo, domišljijo in povezovanje z individualno in kolektivno kreativnostjo.

OKKULT Motion Pictures

Gifoskop “Porno v zanki“ (Looporn), 2018

Ena sama sličica pornografskega videa postane hipnotična, kalejdoskopska animacija: GIF s 24 sličicami, vstavljen v Gifoskop, prvi predvajalnik GIF-ov na svetu.

Alessandro Scali (umetnik in kreativni raziskovalec) in Marco Calabrese (vizualni umetnik) skupaj tvorita projekt na družabnem omrežju Tumblr, OKKULT Motion Pictures: Umetnost, izobraževanje in zabava. Projekt je nastal v Italiji leta 2012. S projektom Odlomki (Excerpts) projekt OKKULT Motion Pictures v ospredje postavi najzanimivejše in najbolj nenavadne gibljive sličice iz internetnih arhivov, in jih predstavi skozi serijo animiranih GIF-ov. Digitalni kuratorski projekt za širjenje odprtega znanja.

Sami ustvarjamo svoje GIF-e, eksperimentiramo z različnimi tehnikami, kot so stereoskopski GIF-i, kinemagrafi, ASCII GIF-i, govoreči GIF-i itd. Tako se pokažejo vse potencialne uporabe GIF-a kot pravega umetniškega dela, ki je na enaki ravni kot druge oblike likovne umetnosti.

Marco in Alessandro sta tudi avtorja Gifoskopa, prvega analognega predvajalnika GIF-ov na svetu. Gifoskop združuje tehnologijo iz 19. in 21. stoletja ter GIF-e in kratke videofilme pretvarja v prelepo umetniško delo, ki ga upravljamo ročno, z vrtenjem ročice. Navdih sta avtorja črpala iz mutoskopa, Gifoskop pa deluje podobno kot folioskop. Z Gifoskopom animirani GIF-i postanejo oprijemljivo in unikatno umetniško delo.

https://okkult.it/
https://www.giphoscope.com/

pETER Purg

Vandranje Goric, Zemljevidenje Somestja

V instormansu^* bo tvoja mikro-lokacija nemudoma foto-mapirana, objavljena in všečkana. Nato te intenzivni delavniški proces popelje skozi urbano krajino Gorice in Nove Gorice. Opiraje se na Debordovo metodo dérive^** ter navdihnjena s situacionistično DeriveApp^*** se prepustiš spontanim interakcijam ob vandranju skozi mestno tkivo. Tvoje psihogeografske poti in srečevanja bodo dokumentirani na Instagramu pod oznako #mappingoricas, ki se povezuje z #mappingthelocal procesi v Budimpešti in Beogradu.

pETER Purg na Akademiji umetnosti Univerze v Novi Gorici kot izredni profesor vodi modul Novi mediji v do-/podiplomskih programih Digitalne/Medijske umetnosti in prakse, tam deluje tudi kot vodja mednarodnih projektov in mreže ADRIART.CE, raziskovalec, umetnik ter strokovnjak za digitalno kulturo in medije. Objavlja v poljih umetnostne pedagogike, medijske ekologije in interdisciplinarne ustvarjalnosti, njegovi performansi (predavanja) in intermedijska dela segajo od digitalno-analognih miniatur do intervencij v javnem prostoru, pa tudi participativnih in skupnostnih procesov.

^* nevihtni informans z Instagramom
^** Teorija Derive Guya Deborda (1958) — www.cddc.vt.edu/sionline/si/theory.html
^*** DeriveApp — http://deriveapp.com

HIC SVNT DRACONES

Laboratorij za raziskave v umetnosti servus.at, 2017

“Slikaj. Veliko slikaj. Ni omejitev v smislu ločljivosti ali krajev, ki jih lahko obiščeš. Ne posnemi samo desetih slik, ampak na stotine ali celo tisoče hkrati. Več kot jih poslikaš, boljše je. Naši strežniki to zmorejo, tvoj telefon pa tudi.“¹

Vzpon interneta in digitalnih tehnologij je korenito preoblikoval področje kartografije. To umetnik Trevor Paglen dobro opiše, ko pravi: “Danes smo priča novi renesansi v kartografiji.“² Ta renesansa sloni na tehnologijah, kot je GPS (ang. Global Positioning System) in zajem satelitskih slik, ki skupaj z elektronskimi teodoliti, kartografskimi avtomobili ter množico nadobudnih uporabnikov prispevajo svoje posnetke – z močjo distribuiranega računalništva – in ustvarjajo v realnem času ustvarjene tridimenzionalne podobe celega planeta, dostop do njih pa ima skoraj vse prebivalstvo Zemlje, ne glede na to, kje so.

Zdi se, da so nekatere velike tehnološke in internetne korporacije končno spoznale, da “Zemljevid imperija, ki je enako velik kot imperij sam“³ ne pomeni več neizogibnega uničenja imperija, kot sicer trdi Borges.⁴ Ta podjetja neprestano ustvarjajo aktualne, posamezniku prilagojene in personalizirane zemljevide⁵, ki s poustvarjanjem resničnosti to hkrati tudi zakrivajo ter dajejo moč skritim zemljepiscem, pri tem pa z neizmerno natančnostjo zadovoljujejo potrebe uporabnikov, ki so s tem izgubili svojo individualno moč.

Če se spomnimo na razmišljanja filozofa zgodovine kartografije, J. B. Harleyja⁶, zemljevid v resnici ne more biti nevtralen medij, saj ta že po svoji naravi vsebuje “praznine“, “distorzije“ ter tehnične napake, ki sčasoma spodbijajo nastanek mitov in legend. Primer je Hunt-Lenoxov globus, na katerem najdemo npr. napis “HIC SVNT DRACONES“ (lat. tukaj so zmaji) in ilustracije morskih pošasti, ki označujejo neraziskane in nevarne predele. Današnje kartografske storitve svoje hibe skrivajo “pod masko na videz nevtralne znanosti“⁷, istočasno pa spodbujajo uporabnike, da tudi sami pomagajo pri vzdrževanju Zemljevida in s tem torej Imperija.

V letu 2017 so se sodelujoči umetniki laboratorija servus.at odločili za umik od zemljevidov in klasične kartografije ter se podali na igrivo raziskovanje trenutno dostopnih kartografskih orodij, storitev in aplikacij. Davide Bevilacqua, Veronika Krenn, Hanna Priemetzhofer, Franziska Thurner in Us(c)hi Reiter so se podali na fizični in virtualni potep po mestu ter raziskovali lepoto nepravilnosti pri reprezentiranju prostora.

Njihovo raziskovanje temelji na osnovnem dvomu v trenutno veljavno paradigmo v znanstveni panogi kartografije. Ali lahko ta sistem deluje izključno na podlagi neprestanega ustvarjanja, zbiranja in analiziranja podatkov? Ali je v tem skorajda pretirano kartografsko obeleženem svetu sploh še mogoče odkriti kaj novega? Ali je mogoče že znano lokalno krajino pogledati skozi drugačne oči? Kako bi lahko človek zapustil “mehurček“ svojega mikrosveta in odkril nove kraje, ki jih velja obiskati? Kaj se zgodi, če pri kartiranju uporabimo bolj igriv pristop?

Nadebudni kartografi so preučili krajino in pri tem iskali prisotnost tehnološke infrastrukture, da bi vizualno prikazali povezave med virtualnim in fizičnim svetom. Iskali so nenavadne kraje in poskušali poustvariti zgodbe, z namenom, da bi premostili zastarelo razločevanje med “online“ in “offline“ življenjem, vedenjem in krajinami.

¹ Manifest Mapillary, https://www.mapillary.com/manifesto, zadnji dostop 6. 12. 2017.
² Trevor Paglen, “Experimental Geography: from cultural production to the production of space“, v Nato Thompson (ur.), Experimental Geography – Radical Approaches to Landscape, Cartography, and Urbanism, Brooklin, NY, Melville House, 2009, str. 28.
³ Jorge Luis Borges, “On Exactitude in Science“, v A Universal History of Infamy, 1975.
⁴ Umberto Eco, “On the Impossibility of Drawing a Map of the Empire on a Scale of 1 to 1“ v How to Travel with a Salmon & Other Essays, Houghton Mifflin Harcourt, 1995, str. 95–106.
⁵ Peter Weibel, “Landkarten: Konstruktionen oder Wirklichkeit?” v Christian Reder (Hg.): Kartographisches Denken, SpringerWienNewYork, 2012, str. 53–55.
⁶ J. B. Harley, The New Nature of Maps. Essays in the History of Cartography, Johns Hopkins University Press, 2002.
⁷ J. B. Harley, The New Nature of Maps, str. 158.

Veronika Krenn — umetnica, oblikovalka in asistentka na linški Univerzi za umetnost in industrijsko oblikovanje. Veronika je študirala na študijskem programu Kultura vmesnikov na linški Univerzi za umetnost in industrijsko oblikovanje. Njena dela se dotikajo novih medijev, interaktivne umetnosti ter umetnosti prehranjevanja, s poudarkom na manipuliranju dobro znanih, vsakdanjih objektov. Pri svojem delu raziskuje tradicionalne umetnosti in obrti, pa tudi hrano kot ustvarjalni medij, in razvija nekonvencionalne komunikacijske strategije, s katerimi opozarja na družbeno relevantne probleme skozi prizmo vsakodnevnih navad.

www.vkrenn.at

Hanna Priemetzhofer in Franziska Thurner — od leta 2005 avstrijski umetnici ustvarjata pod skupnim imenom “Sistem Jaquelinde“ in pri svojem ustvarjalnem delu združujeta analogne in digitalne prijeme. V delu “Laboratorij za vizualije“ obravnavata avtobiografske in družbenopolitične teme. Njuno ustvarjalno delo temelji na pojmih spočetja in naključja.

www.system-jaquelinde.com

Us(c)hi Reiter — umetnica, kustosinja in razvijalka projektov. Med letoma 2005 in 2017 Reiter vodi neprofitno krovno kulturno organizacijo servus.at/Kunst & Kultur im Netz. Pri svojem delu raziskuje zastonjsko/odprtokodno programsko opremo v kontekstu kulturne produkcije in umetnosti, deluje pa tudi na področju konceptualne in uprizoritvene umetnosti. Je ena izmed soustanoviteljic festivala Art Meets Radical Openness (AMRO), ki je posvečen umetnosti, hacktivizmu in odprti kulturi.

www.firstfloor.org/ur

Davide Bevilacqua — je umetnik in kustos, ki ustvarja v nejasno razmejenem prostoru medijev in sodobne umetnosti. Zanimata ga predvsem retorika tehnološkega napredka ter razumevanje umetniškega razstavljanja kot “vmesnika“, kot procesnega prostora za medsebojno izmenjavo idej. Je član umetniškega kolektiva qujOchÖ in od leta 2017 sodeluje kot oblikovalec programa za servus.at.

www.davidebevilacqua.com

servus.at
Je pobuda net kulture, ki ima v avstrijskem Linzu lastno omrežno infrastrukturo in naglaša osrednja vprašanja informacijske družbe. Servus.at zagotavlja virtualni in fizični dostop do umetnosti in kulturnih ustvarjalcev. Eden glavnih ciljev organizacije je udejanjanje idej “svobodne družbe“ v vsakdanji praksi kulturno-umetniškega ustvarjanja.

www.servus.at

Art Meets Radical Openness
Je festival in odprt laboratorij, v katerem se srečujejo umetniki, razvijalci, hacktivisti in idealisti, ki delujejo na področju kulture souporabe in soustvarjanja. To je prostor, kjer se spodbuja dialog in odpirajo nova razmišljanja. Brezplačna odprtokodna programska oprema, odprta orodja in uporaba brezplačnih licenc so predpogoj in temeljno načelo digitalne produkcije te skupnosti, ki želi spodbuditi transformacijo družbe. Ta transformacija sega dlje od digitalnih praks, saj spreminja tudi naše resnično življenje.

www.radical-openness.org

Predstavljena dela:

Derive Updated. Razglednice. Serija osmih razglednic z uporabniškimi navodili, ki se poigrava s konceptom psihogeografije in (dez)orientacije. Posamezne razglednice uporabnika pozivajo k različnim dejanjem, ki so onkraj običajnega ravnanja v fizičnem in virtualnem svetu.

Glitchcar. Objekt, fotografije, Google Street View. Preoblikovanje digitalnega “hrošča“ v analogni objekt, nato pa nazaj v digitalno obliko, kar ustvari popačenje.

(L)eavesdrop. FM oddajnik, FM sprejemniki, po meri izdelane antene. Kamuflažne antene so zgrajene z namenom, da skrijejo komunikacijsko infrastrukturo v naravnih strukturah, ki razkrijejo več, kot prikrijejo. Projekt (L)eavesdrop sestavljajo posebno po meri izdelane radiokomunikacijske antene, ki posnemajo popularne kamuflaže LTE oddajnikov. Zaradi neučinkovite izdelave nastajajo številne interference, ki se nato prenašajo na naslednjo anteno v nizu.

Zmaj. Digitalni video. Nad mestom smo videli zmaje! Zmaji pridejo in gredo, kot se jim zazdi, na mestu pa vedno pustijo svojo sled. Pripovedništvo, ki temelji na igranju s kontekstom in digitalnimi motnjami.

Rollkartei. Rolodeks, tisk na papirju. Drsni zaslon, ki spominja na spletni brskalnik. To popotovanje se začne na specifičnem spletnem mestu, nato pa vsak klik predstavlja naslednji korak v nezavedni virtualni odiseji.

Ulična poezija. A4-papir, pisalni stroj, GPS relacija. Hoja po poti, začrtovanje poti. Pohod po ulični poeziji je urbano delo, ki temelji na besedah in črkah. Gre za metodo zapisovanja poti skozi branje in pisanje.

whois.com/pillwein. Stenski zemljevid, spletni zapisi, flomastri, tisk. Analogna vizualizacija digitalnih referenčnih točk na naslovu Pillweinstraße Linz, 20. november 2017, 15:53:33 – 16:31:11.

There be dragons (Tu so zmaji). Tisk, manipulacija Google Street View. V finančnem svetu se visoko tvegana špekuliranja neformalno označujejo z besedo “T.B.D.“ (ang. “there be dragons“). Razkriti Panamski dokumenti vsebujejo hišne naslove v mestu Linz, ki so zdaj označeni z zmaji.

Irena Pivka, Brane Zorman

Hodi.TI in UHEL
in-situ večmedijski performans in multisenzorične slušalke

Performans HODI.TI gledalec obhodi po vnaprej začrtani poti in ji sledi s pomočjo mobilne aplikacije na telefonu. S pomočjo zvočnih slik, vtisnjenih v lokacijo začrtane poti, prehaja med fiktivnimi in realnimi situacijami. Performans prepleta pripovedništvo in zvok s prostorom, s potjo. Hoja, kot politična akcija, kot možen način upora – toliko bolj, ko si čas in prostor za hojo prilasti ženska. Tista ženska, ki ima družbeno in posledično samoreguliran dostop do časa za hojo. Hoditi, pešačiti, stopati, korakati, marširati, … premakniti se.

Zvočna slika je nastala na bregovih reke Ljubljanice, posneta z bianuralnimi in studijskimi mikrofoni. Za festival Pixxelpoint je performans adaptiran na lokaciji v Novi Gorici.

UHEL so multisenzorične slušalke, ki sta jih avtorja razvila na podlagi zahtev in razvoja njunih okoljskih, hodečih performansov. Ambicija teh slušalk je možnost sočasnega zaznavanja in poslušanja realnih zvokov okolice z vnesenimi, prej posnetimi zvoki.

Ta zahteven, za slovenski NGO ambiciozen razvoj orodja je potekal nekaj let in je povezal strokovnjake različnih področij. Slušalke UHEL imajo več funkcij; binauralni mikrofoni, FM sprejemnik, MP3 predvajalnik, detektor EMS. Tipala teh multifunkcionalnih slušalk so zapakirana v unikatno oblikovalski izdelek, ki je kombinacija ročne in 3D print tehnologije.

Irena Pivka, umetnica in producentka ter Brane Zorman, umetnik, skladatelj, intermedijski, kurator, delujeta samostojno in v tandemu. V skupnih delih svoj umetniški razvoj usmerjata v raziskovanje s performativnimi zvočnimi sprehodi (Hodi Mesto, FFF, Walking the Perihelion/Aphelion), ki preko hoje, zvočnih slik in poslušanja ter z uporabo transmisijskih in senzornih orodij na novo vzpostavijo prostor, ekologijo in zrcalijo družbeno realnost.

CONA http://www.cona.si/
Irena Pivka http://www.irenapivka.si/
Brane Zorman http://www.branezorman.si/

Ostali

Blažen DJ (Cosmic Sex)
Soustanovitelj kolektiva in serialke Cosmic Sex, eksperimentalno usmerjeni producent, soavtor oddaje Partijska linija, radijski tehnik in zastavonoša vratolomnih plesnih glasb.

Jaša Bužinel (Cosmic Sex)
Soustanovitelj kolektiva in serialke Cosmic Sex, glasbeni novinar in soavtor oddaje o elektronski glasbi Partijska linija na ljubljanskem Radiu Študent in ambasador kozmičnih odvodov techna, housa in electra.

Cirkulacija 2
Društvo za interdisciplinarnost, samoprodukcijo in cirkulacijo sodobne umetnosti Cirkulacija 2 je umetniški kolektiv iz Ljubljane, ki v enaki meri uporablja socialne in medijske tehnologije za pripravo situacije, ki se sestavijo v enkraten in neponovljiv dogodek žive umetnosti. Ustanovna člana Cirkulacije 2 sta Stefan Doepner in Borut Savski.

Stefan Doepner
je intermedijski umetnik, ki gradi mehanizme — avtomate/robote in pri tem preizkuša različne sodobne tehnologije. Znano je njegovo sodelovanje s Stelarcom in pri vrsti mednarodnih projektov. V Sloveniji živi in deluje od leta 2004.

Borut Savski
je intermedijski umetnik in skladatelj eksperimentalne glasbe, ki deluje v interdisciplinarnih mejnih območjih umetnosti od leta 1999. Je tudi elektronik in programer ter ga zanimajo različna nevsakdanja sodelovanja.

Janez Dovč
Harmonikar, skladatelj, multiinstrumentalist in diplomirani fizik se je glasbi povsem posvetil leta 2004, ko se je pridružil eni najuglednejših slovenskih zasedb Terrafolk. Kot glasbenik, skladatelj in producent sodeluje s številnimi domačimi in tujimi etno, klasičnimi, pop in jazz solisti, orkestri ter ustvarjalci najrazličnejših studijskih, filmskih in gledališčih projektov.

Luca Giuliani
Direktor Centra za raziskavo in arhiviranje fotografij (CRAF) iz Spilimberga je filmski zgodovinar in strokovnjak za arhive. Njegovo raziskovalno polje so povezave med tehnologijo in umetniškim izražanjem, tema, o kateri je objavil številne tekste za različne založbe.

RSN (Knauf)
V Ljubljani situirani DJ in producent (Enesar) makedonskih korenin, rezident serialke Temnica ljubljanskega kluba K4, član novonastalega kolektiva Knauf in mladi up domače tehno scene.

Izbor animiranih filmov iz Festivala animiranega filma Ars Electronica 2017

Everything, David OReilly (IE), 10'41''
Ghost City, Hugo Arcier (FR), 1'32''
Geophone, Georgios Cherouvim (GR), 5'34''
Ugly, Nikita Diakur (RU/DE), 11'54''
Winter Wonderland, Daniel Riley, 2'10''
Nočna ptica, Špela Čadež (SI/HR), 8'50''
M.A.M.O.N., Aparato / Wecanfxit (UY), 5'55''
Life with Herman H. Rott, Chintis Lundgren (EE), 11'07''
Garden Party, Théophile Dufresne, Florian Babikian, Gabriel Grapperon, Lucas Navarro, Vincent Bayoux, Victor Caire (FR), 7'21''
HYPER-REALITY, Keiichi Matsuda (UK/JP), 6'15''
Branded Dreams, Studio Smack (NL), 2'13''

Sodelujoči umetniki

Festival sta omogočila

Partnerji

Sponzorji