Bilo je nekoč na Zahodu

O festivalu

Program

Sodelujoči umetniki

Spletna galerija

Stiki

Arhiv

Index

English


Katalog (.PDF)

Toliko je govora o "novih medijih", čeprav so ti mediji vse prej kot novi. Internet je star že dvajset let, če štejemo od nastanka spleta, in štirideset, če začnemo od Arpaneta. Spacewar!, prva video igrica, je stara skoraj prav toliko. Virtualni svetovi so posodobljene, »light« različice tehnologije, ki je veljala za "prihodnost", ko so bili programerji virtualnega sveta Second Life še v plenicah; današnje socialne mreže so pravzaprav nezakonski otroci Fidoneta. Kar zadeva računalnik - resda je mlajši od Lorda Byrona, nikakor pa ne tudi od njegove hčerke Ade.

Nekoč je obstajala elektronska prostranost, nekakšen mitološki zastareli konstrukt, ki se je lahko regeneriral zaradi nenehnega širjenja meja tega prostranstva. Tako kot v vesolju tudi pri tehnološkem napredku na koncu poti ne bomo našli oceana. Vendar pa za razliko od dirke v vesolje, dirka do naslednje tehnologije nima konca, neskončnost pa je dolgočasna.

Čeprav pa smo že navajeni na inovacije in govoričenju o jutrišnjem dnevu, pa se še kar nismo privadili na izgubo preteklosti. Če se ozremo nazaj na to, kar je bilo še včeraj novost, danes pa stara šara, nas prevzame občutek globoke nostalgije. Commodore 64 in 386dx. Prvi Apple Macintosh. Sistemi BBS. Animirani gifi. Utripajoče sličice. Spletni gumbi. Super Mario. Doom. Napster. Jennicam. Mosaic. ASCII umetnost. MIDIji in MOOji. Ali pa videorekorder, vinilke, avdio kasete, katodne cevi, prenosni radijski sprejemniki, telefaksi. Takšno nostalgijo občutimo ob prezgodnji smrti bližnjega, ko mine prva bolečina: sprašujemo se, kakšen človek bi postal, če bi še živel. Ali takrat, ko nekdo ne izpolni svojih obljub, ko odraste. Včasih se nostalgija spremeni v raziskovanje zgodovine, postane del arheologije medijev. Nič več ne iščemo tehnologij, ki smo jih imeli nekoč radi, temveč tiste, ki jih še nikoli nismo videli.

V obeh primerih ta sentimentalni pogled v preteklost na področju umetnosti ustvarja nove, zanimive pojave. Obujanje mrtvih medijev in zastarelih tehnologij, osveževanje in vnovično obujanje njihove lepote, njihova nova, nepredvidljiva raba ter pripovedovanje zgodb o njih z drugimi sredstvi - to se je v zadnjem času izkazalo za legitimno umetniško strategijo - mnogo bolj kot "raziskovanje umetniškega potenciala novih medijev", ki je postalo splošna mantra v večini primerkov novomedijske umetnosti. Takrat, ko se odpovemo retoriki novosti, na odru ostane samo še človeški element: včerajšnji človek, ki je udomačil medije, vanje prelil svoje življenje in se skoznje spremenil; in današnji človek, ki se ozira nazaj v tisto preteklost z enako sentimentalnostjo, kot je nekoč Sergio Leone zrl na Zahod.

Ob svoji 10. obletnici se želi festival Pixxelpoint posvetiti prav temu občutku. Zato pospravite po svojem podstrešju, uredite mape, ki se jih niste dotaknili že leta, premečite shrambe starih digitalnih slik, fakultetno skladišče in odpad Silicijeve doline - oziroma njihove malomeščanske približke. Poiščite to šaro in nam pošljite svoje najdbe. Dovoljeni so vsi mediji razen novih!

Domenico Quaranta, kurator

Domenico Quaranta

Dr. Domenico Quaranta (1978) je umetnostni kritik in kurator, ki živi in dela v Bresci (Italija). S posebno zavzetostjo ter zanimanjem za spletno in novomedijsko umetnost redno objavlja prispevke v različnih revijah, časopisih in spletnih portalih, kot so Magazine électronique du CIAC (CA), Rhizome (US), A Minima (SP), Vague Terrain, HZ Journal, MESH (AU), RCCS (Resource Center For Cyberculture Studies, US), Maska (SLO), Around Photography (IT), FMR Bianca (IT), Digimag (IT), Exibart (IT), Noemalab (IT), Arte e critica (IT), Drome (IT), Cluster (IT) in L'Unità (IT). Njegova prva knjiga, naslovljena »NET ART 1994-1998: La vicenda di Äda'web« (SPLETNA UMETNOST 1994-1998: Zadeva Äda’web), je bila objavljena leta 2004. Bil je tudi sourednik pri »Connessioni Leggendarie. Net.art 1995-2005« (Legendarne zveze. Spletna umetnost 1995-2005) in »Holy Fire. Art of the Digital Age« (Sveti ogenj. Umetnost digitalne dobe). Skupaj z Matteom Bittanti je bil sourednik knjige "GameScenes. Art in the Age of Videogames" (Prizori iz iger. Umetnost v času videoiger.) (Milan, oktober 2006). Od leta 2008 je urednik serije knjig o novomedijski umetnosti pri italijanski založbi FPEditions (Todd Deutsch – Gamers, 2008; Gazira Babeli, 2008; Holy Fire. Art of the Digital Age, 2008; UBERMORGEN.COM, 2009; RE:akt! | Reconstruction, Re-enactment, Re-reporting, 2009). Kot kurator ali sokurator je kuriral številne razstave, med drugim Connessioni Leggendarie. Net.art 1995-2005 (Milan 2005); GameScenes (Torino 2005); Radical Software (Torino 2006); "Holy Fire. Art of the Digital Age" (Bruselj 2008); "For God's Sake!" (Nova Gorica, 2008); RE:akt! | Reconstruction, Re-enactment, Re-reporting (Bukarešta, Ljubljana 2009); Expanded Box (ARCO Art Fair, Madrid 2009); Hyperlucid (Praški bienale, Praga 2009). Poučuje “Net Art” na akademiji Brera v Milanu.