Kurator: Jurij Krpan

Z vsako naslednjo generacijo hardvera, ko se praviloma podvojijo kapacitete računalnika, možnosti vizualiziranja pred nas postavljajo nove izzive. Nobenega dvoma ni, da je strojna oprema kot tudi računalniški monitor postavljen pred največje izzive, ko gre za tridimenzionalno vizualiziranje. Bodisi, da je potrebno tri dimenzije natisnjene na papirju, bodisi, da gre za animacijo ali digitalno filmsko scenografijo. Dokler pred nas ne bodo vznikali hologrami, je dvodimenzionalna površina papirja, filmske/video projekcije ali monitorja, edini teritorij predstavljanja prostorov, ki se je začel z izumom slikarske perspektive. Bodisi, da gre za prostorske like, arhitekture ali prostore mest in nemest, v upodabljanju gre za varanje pogleda, ki našim možganom želi prezentirati prostorsko izkušnjo le na dveh dimenzijah.

Toda tudi najnovejše tehnične možnosti ne zanemarjajo izvornih pravil in kriterijev, ki so nastali ob upoštevanju človeške sposobnosti gledanja ter dojemanja. Od primitivnih grafizmov, ki so funkcionirali bolj kot markerji prostora, neproporcionalnih upodobitev mest in prostorov na ikonah, do prostorskih upodobitev in načrtov, ki so se nadgradili s planimetrijami ter topografijami mest in teritorijev ter ko taki bili bolj domena slikarskih abstrakcij; v quatrocentu udari izum perspektive, ki je nastala prav kot potreba po prikazovanju prostora mesta. Šele z intervencijo računalnika dobi predstavljanje arhitekture in mest nov zamah v upodabljanju, ki preko renderingov prostorov in objektov stopi na področje animacije in končno filma. V njem lahko vidimo zgodovinske prostore, ki jih že davno ni več ali pa futuristične upodobitve, ki bodo še dolgo daleč od realnosti.

Dejstvo je, da je z razvojem elektronskih medijev in orodij sposobnost predstavljanja dvodimenzionalnih prezentacij, trodimenzionalinih objektov in prostorov že zdavnaj prenehala fascinirati z abstrakcijami, ki so bile zgrajene na konstrukcijskih in barvnih strojih (perspektivah) za prilagajanje pogleda, in se je npr. v digitalnih filmskih scenografijah približala hiper realističnim izkušnjam prostorskosti.

Toda pot proti realističnim upodobitvam je le ena od možnih razumevanj prostora. Tu je še prav posebna kategorija prostorskosti, ki se spopada s simboliziranjem neprostorskega interneta. Tu sta recimo connectivity in bandwith postavljena na enako raven, kot je v geometriji kategorija koordinatnega sistema izhodišče upodabljana prostora. Kljub temu, da je internet odlično orodje za vizualiziranje in mapiranje, da je mogoče na svetovnem spletu ustanavljati virtualna mesta in dejanske komune v njih, je v ospredju manipuliranja s prostorom prav gotovo priviligirana možnost, ko internet omogoča, da v realnem času z digitalnim vmesnikom delujemo v dejanskem prostoru, oziroma življenjih dejanskih ljudi.

S tem se aktivno zmanjšuje prepad med virtualnim in realnim prostorom, ki zahteva nove standarde v predstavljanju prostorskosti. Projekti, ki imajo za svoja izhodišča kulturo računalniških iger, potrebujejo vedno bolj sofisticirane vmesnike za gibanje po virtualnih prostorih, projekti, ki imajo za svoja izhodišča znanstvene in tehnološke paradigme, zahtevajo vmesnike, ki so natančni in odzivni, saj na njihovih sposobnostih večkrat visijo človeška življenja. Virtualna in videoposredovana podoba je preko odzivnosti digitalnih prstov in gibov naših teles postala otipljiva ter resnična. Podatkovne čelade, podatkovne rokavice in druge kibernetične proteze nam omogočajo gibanje, življenje in delovanje v svetu, ki nima več statusa zlaganega, rezervnega takorekoč drugorazrednega prostora, saj v njem lahko enako natančno izkušamo prostorskost, v nekaterih razvitih sistemih pa celo razvijemo posebno obliko gibanja,ki ni nadomestna, temveč izhaja iz specifičnosti numeričnih prostorov. Navidezna resničnost počasi izgublja tisto abstraktnost, ki je funkcionirala kot poetika prebiranja metafor, kot prebiranje zlagane resničnosti in se postavlja ob bok stvarnosti kot legitimna vzporedna realnost.

V strategijah upodabjanja na dvodimenzionalnih površinah je večkrat zanemarjena možnost , ki predpostavlja tretjo dimenzijo na naši strani papirja ali monitorja. Tu imamo v mislih predvsem dvodimenzionalne prezentacije, ki so odzivne ali celo interaktivne s strani uporabnika oziroma obiskovalca. Tako imamo dvodimenzionalni prostor kot nekakšen tloris po katerem se gibamo in s tem vplivamo na spreminjanje le-tega, ali obratno: spreminjanje dvodimenzionalnega tlorisa spreminja naše vedenje, kjer potopitev v virtualni svet numeričnih prostorov ni nujno pobeg od realnosti, saj preko vmesnikov lahko izkusimo virtualne prostore telesno na enak način kot občutimo povsem stvarne prostore.

Pixe City je sinonim za najbolj kompleksne oblike prostorskosti, v kateri se pojavljajo tako polni prostori kot praznine med njimi, prostori, ki so naseljeni in opremljeni z urbanim inventarjem, dejanskim ali fantazijskim, v katerem se je mogoče gibati oziroma postavljati tridimenzionalne objekte. To je lahko arhaičen ali futurističen prostor, ki se neprestano spreminja zato, ker je prostor, ki je naseljen z življenjem.

Jurij Krpan

Jurij Krpan, arhitekt po izobrazbi, je leta 1994 prevzel v svoje roke program Galerije Kapelica (takrat delujoče pod okriljem Študentske organizacije Univerze v Ljubljani) in v osmih letih vzpostavil eno od žarišč sodobne umetniške produkcije in prezentacije v ljubljanskem / slovenskem prostoru. Ne preseneča, da je bil Krpan v tedniku Mladina leta 1997 proglašen za enega od sto Slovencev, ki so s svojim delom zaznamovali prvih pet let samostojne Slovenije. V programu Kapelice so našli svoj prostor projekti s področja novih medijev, umetniški posegi v galerijski prostor, ekstremne telesne prakse in predvsem slednje so jo postavile pod žaromete kulturne scene (in širše) ter vzpostavile specifično sceno in publiko.

-o festivalu
-the pixel city
-prijava
-program
-fotografije
-povezave
-kontakt
-galerija
-pretekle edicije
-2000 2001 2002 -

-english version

- prva stran








Vpišite svoj e-mail za prejemanje okrožnice.