To skupno predavanje skuša predstaviti razmerje med kulturo in kulturnimi izrazi, obenem pa tudi način, na katerega to razmerje lahko razumemo na vse bolj konkreten in generativen način.
Vsak kulturni izraz je med drugim odvisen od danih pogojev izražanja, ki kot taki vsebujejo različna razmerja s celoto vseh možnih tako pogojenih izrazov. Zgodovina te celote je torej zgodovina samih pogojev. To predavanje preuči nedavne spremembe pogojev izražanja in razišče, kaj te spremembe razkrivajo o kulturi v dobi informacijske in komputacijske revolucije. Če so intenzitete vezane na izraze, bodisi retroaktivno ali drugače, lahko s pomočjo takšne metode beleženja sprememb v pogojih izražanja lažje razumemo način, na katerega je kulturna produkcija danes intenzivirana. Ko pogoji postanejo konkretnejši, jih obenem lahko uporabimo kot objektiv za mapiranje intenzitet.
To interaktivno predavanje skozi primere neposredno ponazori delovanje te metode.
Prvi del predavanja se posveča kulturni produkciji kot intenzivni produkciji v deleuzijanskem smislu. Dejstvo, da branje internetnih vsebin vse pogosteje poteka na metaravni (Caroline Busta), priča, da je vsakršen kulturni izraz mogoče nadalje dešifrirati in da je prav to dešifriranje tisto, ki nudi vpogled ne le v naravo vsebine in mesto, kamor je umeščena (Patricia Reed), temveč tudi v njeno intenzivnost.
V dobi družbenih medijev velja, da kulturna produkcija vedno bolj avtonomno (ali samodejno) odkriva in producira širok nabor intenzitet, s čimer razkriva vzorce, ki jih je mogoče beležiti na metaravni. Vsak vzorec je kompresija intenzitet, v katere dobimo uvid tako, da si ogledamo načine, na katere so (re)kodirane in zabeležene ali sistemizirane. Med »branjem« kulturnih izrazov na metaravni lahko izluščimo kapacitete kulturne produkcije in razumemo naravo intenzitet, ki jih je kulturna produkcija na svoji trenutni ravni zmožna zabeležiti in sproducirati. Intenzitetna produkcija kulture se tako odpre za nadaljnje preučevanje in intenzifikacijo.
Drugi del predavanja abstraktnost naveže na svobodo (možne) misli, izražanja in inženiringa na podlagi primerov iz teorije volitev in teorije dražb. Da se dokoplje do ideje izraznosti kot take, se najprej posluži lekcij teorije izračunljivosti, kar nato vodi do ideje splošnejše dvojnosti med klasifikacijo in generiranjem izrazov ter do vprašanj glede izraznih zmožnosti klasifikacijskih sistemov in modelov konceptualnosti samih: klasičnih sistemov, kot so seznami, knjižnice, elementi umetnostne zgodovine itn.; sistemov verjetnostnega klasificiranja, kot so filtri neželene pošte ter modeli zapornikov ali uporabnikov družbenih medijev; in nazadnje ideje vektorskih vložitev, ki se uporabljajo v velikih jezikovnih modelih.
Ta perspektiva omogoči raziskovanje napak v specifičnih klasifikacijskih sistemih – torej vprašanja, ali omejitve zmožnosti izražanja omejujejo intenzivnosti kot take ter kaj nas razvoj izraznosti lahko nauči o razvoju dejanskih izrazov. In ko izraznost sama postane predmet inženiringa (to je vsaj po nastopu velikih jezikovnih modelov), gre pričakovati, da bo postala medij izražanja.