Resnično čaroben trenutek
18. mednarodni festival sodobnih umetniških praks 1.–8. december 2017
Resnično čaroben trenutek
Božidar Zrinski
Naslov festivala Resnično čaroben trenutek je povzet po istoimenskem projektu Adama Basante enega izmed sodelujočih umetnikov in na najbolj primeren način označuje razstavo ter nastalo situacijo, ki predstavlja platformo za produkcijo novih projektov, kot tudi pomembno prizorišče za postprodukcijo že realiziranih projektov. Razstava ponuja naracijo znotraj predstavljenih del in se ne osredotoča na točno določeno konceptualno izhodišče. Umetniški projekti izpostavljajo razne vidike sodobne tehnološko zasnovane družbe, umetnosti in politike. Raziskujejo posameznikovo vpetost v socialno stvarnost družabnih omrežij, obdelovanja podatkovnih in vedno bolj pomembnih slikovnih arhivov, izpostavljajo posameznikovo čutno senzorično izkušnjo prostora, opredeljujejo se do zgodovine umetnosti in kulture ter postavljajo pod vprašaj realnost, ki jo živimo. Reality Is Out je kinetična video instalacija Nike Oblak in Primoža Novaka, ki nam dobesedno iz ekrana pomoli pred nos transparent z napisom reality in nas s tem na humoren način spomni na otroško dilemo o tem, ali so ljudje ujeti v televizijski ekran zares živi. Seveda je jasno, da niso, ampak napis, ki je bil prej del video posnetka, se resnično pojavi pred nami. Kako torej razumeti realnost, ki je pred nami? Čarovnija televizijske slike in njene pripovedne moči se je iz preproste narativnosti spremenila v čisto manipulacijo. Pravzaprav sta avtorja pokazala, da je naša realnost nenehno prepredena z virtualno izkušnjo, a ker je napis opredmeten pred nami kot stvarni dokument oziroma predmet, ga lahko ironično razumemo tudi kot nekaj, kar je preživeto in ni v trendu zato, ker je preprosto »out«. Tako kot so demode zmenki ali spogledovanje dveh oseb v živo. Adam Basanta nam ponuja doživetje tovrstnega trenutka, ko se naš video klic z drugo osebo spremeni v navidezni ples, ki svoj navdih išče v romantičnih situacijah popularne kinematografije. Uporabnost naprave, ki nam jo predstavlja, je v tem, da nam je zmožna pričarati oziroma ustvariti čaroben trenutek užitka in zamaknjene resničnosti, saj je svet, ki nas obkroža v trenutku vrtenja telefonov, neprepoznaven in zabrisan. Osredotočeni smo le na romantično glasbo in na pogled druge osebe. Nekoliko globlje v raziskovanje medosebnih odnosov v virtualnem svetu družabnih omrežij se je spustila Iza Pavlina s kompleksno multimedijsko instalacijo Pravilo 34, v kateri raziskuje manipulacijo pričakovanja eksplicitne spolne izkušnje. Prevzela je vlogo navdušenke nad neobičajnimi spolnimi fetiši in svoje video posnetke objavila na popularnih pornografskih spletnih straneh. Nikoli sicer ni eksplicitna, pa vendar dovolj privlačna, da je ustvarila krog sledilcev, oboževalcev in velikega pričakovanja mnogih uporabnikov. Zdi se, da je v množici dokumentov, ki so pricurljali v javnost s pomočjo spletnega mesta Wikileaks, presenetljivo čaroben trenutek spoznanja ta, da je v korespondenci o najrazličnejših občutljivih temah, možno zaslediti tudi ljubezensko zgodbo. Dopisovanje dveh oseb nam razkriva delo Anne Ridler, pri katerem s pomočjo iPada in aplikacije za obogateno resničnost sledimo odkrivanju njune ljubezenske izpovedi. Baza podatkov, pravzaprav osebni filmski arhiv, je izhodišče za instalacijo Juliana Palacza z naslovom Algorithmic Search for Love. Avtor je naredil iskalnik po vzoru mnogih internetnih iskalnikov, vendar s to razliko, da njegov išče po filmski bazi podatkov. Tako se nam rezultati vnesenega iskalnega gesla prikažejo kot nekaj minutne povezane sekvence različnih filmskih prizorov, v katerih so bile uporabljene iskane besede ali gesla. Delo ponuja drugačno vizualno in informativno izkušnjo iskanih gesel ter tako pogumno raziskuje prihodnost obdelave in uporabe vedno bolj nepreglednih podatkovnih baz. Ana Petrović se v svojih multimedijskih instalacijah in delih ukvarja z estetsko izkušnjo gibljivih slik in filmov. Pravzaprav jo zanima estetika projekcije, ki jo z raznimi napravami in pripomočki spreminja v prostor estetske in doživljajske izkušnje, v katerih sledimo spremembam in učinkom svetlobe. Na inovativen način se z raziskovanjem in predstavljanjem vizualne zgodovine določenega obdobja in okolja ukvarja Valerie Wolf Gang. Pogled skozi merilno napravo puške nam odkriva posamezne vizualne detajle in zgodbe, ki so jih slovenski izseljenci doživljali med odkrivanjem Amerike. Vsak strel v odkrito podobo pa nam pričara natančnejši vpogled v odkrito vsebino z glasbo ali tradicionalnimi predmeti povezanimi s posameznimi zgodbami. Raziskovanje sledi, ki jih puščamo kot obiskovalci ali raziskovalci spletnega omrežja, je osrednje vodilo dela Vladimirja Freliha. Programirana spletna stran beleži vsak klik vsakega izmed obiskovalcev, vendar na način, da beleži le trenutno stanje, zato lahko obiskovalec strani pušča sledi, znake, stavke, slogane ali pa jih preprosto briše. Frelih prepusti urejanje in dostopnost vsebine vsakemu izmed nas, da presodimo, kaj je vredno ohraniti in kaj zamenjati ali spremeniti. Projekt aktualizira informacijsko vrednost svetovnega spleta in pomen najdene informacije, ki postane neobstojna in prepuščena uporabnikom. Boštjan Čadež se v svojem delu posveča mikrokozmosu površin, ki jih s pomočjo posebne aplikacije in računalniško vodene kamere spreminja v ozadja za realno časovno animacijo. Z delom opozarja na razne površine, ki s svojo strukturo in pomenom lahko postanejo okolja novih načinov sporočanja. Marko Batista se s svojim delom loteva raziskovanja analognega dojemanja in zvočnega mapiranja prostora. Izdelal je napravo v obliki čelade, ki s posebnimi dodatki oziroma zvočnimi ojačevalci spreminja običajno zvočno strukturo prostora. Podobno nas Adam Basanta s čepki za ušesa opozori, da lahko poslušamo tudi s telesom preko lobanjskih kosti in fizičnim občutenjem zvočnih vibracij. Ko sledimo njegovim natančnim navodilom za uporabo čepkov, smo pozorni na zvoke in vibracije okolja in lastnega telesa, ki jim sicer ne posvečamo posebne pozornosti. Stanje kaosa in harmonije oziroma uravnoteženosti zanima ruskega umetnika ::Vtol:: aka Dmitrya Morozova. Izdelal je posebno napravo, ki v času delovanja prehaja iz organizirane harmonije in uravnoteženosti v popolni kaos in s tem poudarja neke vrste shizofreno situacijo in željo po urejanju, a ko le to dosežemo, je kaos ponovno neizbežen. S projektom Hotspot Poet pa nam isti avtor odkriva možnosti neformalnih in neodvisnih mrež, preko katerih je mogoče prenašati informacije, kar je še posebej pomenljivo za prostor in čas, ko običajni svetovni splet ni dosegljiv, ne deluje ali je namenoma preprečeno njegovo delovanje. Mini oddajniki lahko na subverziven način pošiljajo razna sporočila, a da bi oplemenitil njihovo vrednost, se je odločil, da preko njih pošilja poezijo štirih svetovno znanih pesnikov. Tadej Vindiš s projektom reconfigured zagrize v samo bistvo računalniške notranjosti. Tisto, kar nam je v večini primerov povsem nepomembno, kar poganja drobovje računalnika in omogoča njegovo delovanje, je za Vindiša jedro raziskave, ki temelji predvsem na iskanju povezav in komunikacije med raznimi sistemi, njihovem usklajevanju in medsebojnem dopolnjevanju. Z ojačenim zvokom delovanja sistema in povezanosti treh računalnikov na vizualno estetski ravni odkriva procesualno in zvočno drobovje stroja, ki poganja današnji svet in v marsičem vpliva na izgradnjo in ohranjanje medsebojnih in širših družbenih in ekonomskih odnosov. Na meji visoko tehnološke umetniške produkcije, biološkega in znanstvenega eksperimenta ter intimne zgodbe o odnosu s sočlovekom je knjiga umetnice Maje Smrekar. Izjemen dokument, ki na svojevrsten način pripoveduje o njenem večletnem raziskovanju odnosa med človekom in psom. Knjiga je primer izvedbe, ki vizualno osmišlja večletno delo in ga dokumentira tako na estetki kot tudi pripovedni ravni. Razstava Resnično čaroben trenutek prikazuje razvejano uporabo sodobnih tehnologij in njihov vpliv na umetnost, vendar hkrati ugotavlja, da fascinacija nad novimi tehnologijami v umetnosti ni več povsem v ospredju. Tehnološko kompleksno zasnovani umetniški projekti so pogosto težko razumljivi, saj njihovo bistvo izhaja iz specifičnih znanj, poglobljenega raziskovanja in osredotočanja na točno določen problem, zato mnogi avtorji svoje ugotovitve vse pogosteje predstavljajo v okviru enostavno zasnovanih zgodb, s katerimi lahko gledalcu, obiskovalcu ali uporabniku lažje ponudijo neposredno izkušnjo spoznanja in dojemanja svojih umetniških ambicij.
Umetniki
Adam Basanta, Anna Ridler, ::vtol:: (Dmitry Morozov), Julian Palacz, Vladimir Frelih, Marko Batista, Boštjan Čadež, Iza Pavlina, Tadej Vindiš, Valerie Wolf Gang, Nika Oblak & Primož Novak, Maja Smrekar, Ana Petrović, Štipendisti ( Domen Dimovski, Tina Lanišek, Miha Godec in Laren Polič Zdravič, Anja Jurše, Anja Hauptman, Kristina Keber, Ivan Stanojvić, Mitja Cvetko).
Štipendisti
Na 23. ediciji MFRU-ja (Mednarodni festival računalniške umetnosti), ki je potek v Mariboru od 11. 10. do 18. 10. 2017 so prvič podelili štiri štipendije oziroma študentske nagrade intermedijskim projektom, ki se jih je zbiralo od lanske 2016 edicije na štirih slovenskih izobraževalnih ustanovah: Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Ljubljana, Pedagoški fakulteti Maribor, Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Maribor ter na Akademiji umetnosti Univerze v Novi Gorici. V prostorih GT22 na Glavnem trg 22 so med festivalom svoje nagrajene projekte predstavili DOMEN DIMOVSKI iz ALUO Ljubljana, iz Akademije za umetnost Nova Gorica MIHA GODEC, ekipa MITJA CVETKO + IVAN STANOJEVIČ + ANJA HAUPTMAN + ANJA JURŠE + KRISTINA KEBER iz mariborskega FERI-ja ter TINA LANIŠEK iz PEF-a Maribor.
Kontakti
Kulturni dom Nova Gorica, Bevkov trg 4, 5000 Nova Gorica
Vodja projekta: Pavla Jarc Tel.: 05 33 540 11 direktor@kulturnidom-ng.si Koordinator projekta: Mateja Poljšak Furlan Tel.: 05 33 540 15 mestnagalerija@kulturnidom-ng.si Tehnični vodja: Tadej Hrovat Fotograf: Matej Vidmar
Projekt omogočajo
Partnerji
Sponzorji
