Pixxelpoint 2025

so zasnovali: Benjamin Gruner, Francesco Scarel, Katarina Podobnik in pETER Purg

Resonančne resničnosti v Četrtem prostoru

IZHODIŠČA

Svet se danes sooča s številnimi krizami – ekološkimi, družbenimi in gospodarskimi – ki  kličejo po novih pristopih in načinih razumevanja. Kljub dostopnosti podatkov in napredni  tehnologiji, ki bi lahko omogočili boljše upravljanje s svetom, so družbe in posamezniki bolj  razdrobljeni kot kadarkoli prej. Hitro razvijajoče se tehnologije spodkopavajo javni prostor in  duševno zdravje, zaradi česar se ljudje počutijo vse bolj osamljene, izolirane in zmedene.  Digitalna orodja, ki naj bi nas povezovala, pogosto prispevajo k še večji odtujenosti. 

Namesto kolektivnih vrednot so prevladale razdrobljene resničnosti. Primanjkuje skupnega  razumevanja globalnih izzivov – kot so podnebne spremembe, migracije ali globoki premiki v  družbenih in političnih razmerjih. Tradicionalni »tretji prostor«, kot sta ga opredelila  Oldenburg in Bennett, ki je nekoč služil kot stičišče umetnosti, znanosti in družbe, danes ne  nudi več varnega prostora za razmislek in povezovanje. 

Zato Pixxelpoint 2025 predlaga oblikovanje Četrtega prostora – nove, a intuitivno  prepoznavne dimenzije, kjer se lahko povežemo z okoljem ter zanesemo na čute, odnose in  skupno razumevanje. Gre za prostor odpora proti digitalni osamitvi, kjer raziskujemo  koncept resonanc – povezav med posameznikom in njegovim okoljem, človeškim in  nečloveškim, znanim in tujim. 

Cilj festivala je spodbuditi čustveno povezanost, občutek pripadnosti, kolektivno zavest in odgovornost. S predstavitvijo raznolikih vizualnih in performativnih praks, ki se upirajo tradicionalnim, evrocentričnim, pogosto moškim in rešitveno usmerjenim modelom,Pixxelpoint 2025 odpira prostor za razmislek o novih poteh skupnega sobivanja in sodelovanja umetnosti, znanosti ter širše družbe.

PROBLEMI

Znanstveni in tehnološki napredek poganja sodobni svet, a za njegovo resnično razumevanje  potrebujemo več sodelovanja med različnimi področji – zlasti takšnega, ki vključuje sodobno  umetnost kot ključen glas v razpravah o prihodnosti. 

Po drugi svetovni vojni se je z razvojem »informacijske družbe« znanstvena produkcija  okrepila, tehnologija pa je postala najmočnejša sila v gospodarstvu. Vendar pa vstop  tehnologije v vsakdanje življenje pogosto prinese tudi občutek izgubljenosti in odtujenosti.  Kritični racionalizem, ki znanost predstavlja kot hladno in oddaljeno, ustvarja razkorak med vednostjo in ljudmi. Paul Feyerabend je to poimenoval »epistemološki anarhizem«, Thomas  Kuhn pa je opozarjal, da toga znanstvena paradigme zavirajo radikalne spremembe mišljenja.  Podobno je C.P. Snow v predavanju »Dve kulturi« opozoril na nevarnosti pomanjkanja  komunikacije med znanostjo in umetnostjo – kar nas ovira pri iskanju rešitev za sodobne  izzive, kot so okoljske krize. 

Tehnologija danes ni več le orodje, temveč nova resničnost sama. Razvoj metaverzuma briše  mejo med resničnim in virtualnim svetom. Naše vsakdanje izkušnje so prežete z digitalnim – razširjeno resničnostjo, pametnimi urami in telefoni, samovozečimi avtomobili,  avtomatiziranimi domom, pisarno in tovarno. 

A algoritmi, ki usmerjajo našo izkušnjo digitalnega sveta, pogosto delujejo pristransko in  ustvarjajo izolirane mehurčke. Kot opozarja Joy Buolamwini, pretirano zanašanje na takšne  tehnologije lahko pomeni izmikanje reševanju resničnih družbenih problemov – od  podnebne krize do diskriminacije in revščine. 

Zato Pixxelpoint 2025 poudarja pomen ponovnega povezovanja – ne le med ljudmi, temveč tudi z nečloveškim svetom. To povezavo je mogoče vzpostaviti skozi odprt dialog, sodelovalne prostore in izmenjave med področji, ki skupaj gradijo kritično in ustvarjalno družbo.

TEME

V središču festivala je raziskovanje odtujenosti in iskanje novih poti povezovanja. Pixxelpoint  2025 odpira Četrti prostor kot prostor preseganja ustaljenih identitet in digitalnih meja.  Obiskovalce vabi, da zapustijo svojo cono udobja ter se znova povežejo s svojim telesom, čuti  in okoljem, drug z drugim. Z ustvarjanjem dialoga med različnimi resničnostmi festival  spodbuja empatijo, odpira prostor za refleksijo in obnavlja globoko resonanco v času  površnosti in preobilja informacij. 

Umetnost se dotika naslednjih dimenzij resonance: 

• Virtualnost in digitalnost:
‍Kot pravi Rebecca Allen: »Nihče ne ve, kako deluje zavest,  a kljub temu razvijamo virtualno in obogateno resničnost.« Ta paradoks nas spodbuja  k razmisleku o razmerju med resničnostjo, virtualnim svetom in umetnostjo kot  jezikom brez besed. Jacques Derrida opozarja, da je virtualnost stanje potenciala – nekaj, kar je vedno na pragu uresničitve. Festival zatoustvarja situacije, kjer se  prepletajo resnično, digitalno in imaginarno ter kjer obiskovalci preizkušajo meje  svojega dojemanja. 

• Globalne nujnosti in posthumanizem:
‍Srećko Horvat v knjigi Po apokalipsi (2021)  zapiše, da smo na robu eshatološke prelomnice. Ekološke in družbene spremembe  kličejo po novih perspektivah. V duhu posthumanizma Rosi Braidotti festival spodbuja  razmislek onkraj človeškega – prisluhniti želimo tudi nečloveškim glasovom: naravi,  ekosistemom, in nenazadnje tehnologijam samim. •

Hibridne identitete in kulturna fluidnost:
‍Zakaj vedno »post-eno« ali »post-drugo«,  nikoli »post-nekaj tretjega«? To izzivalno vprašanje postavlja Homi Bhabha, ki raziskuje »tretji prostor« kot prostor prevajanja med kulturami. Pixxelpoint 2025 v  ospredje postavlja post-identitetne prakse, ki razpirajo prostore med kulturami,  zgodovinami in osebnostmi. Četrti prostor pa je korak naprej – prostor, kjer lahko  začnemo graditi bolj odprte, fluidne in vključujoče prihodnosti. 

‍Programske smernice in sklopi aktivnosti festivala 

Pixxelpoint 2025 zagovarja procesno usmerjen in kolaborativen pristop, ki vzpostavlja  trajnostne odnose med umetnostjo, znanostjo in družbo v čezmejnem kontekstu Evropske  prestolnice kulture GO!2025, ki pravi: Gremo brezmejno! Festival svoj zdaj že  petindvajsetletni rizom nenehno razrašča skozi odnose, preboje in sodelovanja, ter ga tudi  letos plete naprej tako v regionalnih kot tudi v izbranih globalnih omrežjih. "Četrti prostor"  ne razumemo zgolj kot prostor razstav, pogovorov in performansov, temveč kot živahno  središče dialoga, preobrazbe in povezovanja, ki vzpostavlja vezi z drugimi ustvrjalnimi  iniciativami v čez- in brezmejnih prostorih Evrope. 

Spodaj so predstavljene glavne linije aktivnosti, s katerimi festival gradi te dinamične  povezave: 

‍Umetnostna mediacija 
‍Pixxelpoint 2025 presega zgolj predstavljanje umetniških del – osredotoča se na spodbujanje  kritičnega razmišljanja in aktivnega vključevanja občinstva v sodobne umetniške prakse.  Skozi različne medije – od instalacij in performansov do digitalnih umetniških oblik, dogajanj,  diskusij in javnih situacij spodbujamo participacijo in poglobljeno izkušnjo. 

‍Izmenjava znanja 
‍Delavnice, okrogle mize in simpozijski program ter posebni izobraževalni formati (npr.  študentsko vodenje ključnih aktivnosti festivala) omogočajo kontinuiran prenos znanja in  krepitev kapacitet znotraj umetniških ter izobraževalnih skupnosti v Novi Gorici/Gorici in  širše. 

‍Modeli sodelovanja za trajnostnost 
‍Vzpostavljanje dolgoročnih mrež z lokalnimi in mednarodnimi partnerji je ključen cilj  festivala. Takšna sodelovanja krepijo kulturno identiteto in odpornost ter vključujejo lokalno  skupnost v umetniške procese. Poseben poudarek je namenjen vključevanju ranljivih skupin,  katerih glasovi so aktivno vključeni v umetniški in družbeni dialog. Lokalna mladina ter  skupnosti sodelujejo v delavnicah, participativnih projektih in koprodukcijah z evropskimi  partnerji. 

‍Koprodukcija z lokalnimi institucijami 
‍Festival bo vstopil v sodelovanje tudi z institucijami, ki običajno niso del umetniškega okolja.  S tem se odpirajo novi prostori za umeščanje umetnosti v širši družbeni kontekst, kar  omogoča vzajemno obogatitev – tako umetnosti kot tudi institucionalnega delovanja. Te  transdisciplinarne povezave spodbujajo ustvarjalne sinergije in omogočajo umetnosti, da  prodre v nepričakovane prostore, s čimer razširja svoj domet in vpliv. 

‍Umetnost kot razširjena vizija prihodnosti 
‍Umetnost ima moč razširiti domišljijo prihodnosti, preseči meje uveljavljenih znanstvenih ali industrijskih, korporativnih scenarijev ter spodbuditi razmislek o tem, kaj je ne le mogoče,  temveč tudi zaželeno. V dialogu s tehnologijo umetnost postaja prostor za etično refleksijo o  prihodnosti, ki vključuje človeka kot celostno, občutljivo in odgovorno bitje. S tem umetnost  prispeva k oblikovanju prihodnosti, ki temelji na vključevanju, etiki in ustvarjalnosti.

UPANJA

Kot festival, ki že četrt stoletja soustvarja družbo, skupnost in resničnost, si Pixxelpoint 2025  prizadeva oblikovati nekatere nove poudarke v predstavitvi in recepciji (medijske) umetnosti  v čezmejni regiji in širše. Ustvarja prostoročase, ki omogočajo zadrževanje, izmenjavo, morda  tudi kritično samorefleksijo — in ponovno povezovanje na pomenljiv način. 

Resonanca v tem kontekstu ni zgolj človeška, niti ni prvenstveno tehnični izziv. Razteza se na  okolje, na druge vrste, na možne — celo neverjetne — ekosisteme. Predlog Četrtega  prostora zahteva novo, celostno in posthumano integracijo ekološko-tehnoloških sfer, ki  prepoznava medsebojno prepletenost jezika, identitete in tehnologije ter presega omejitve  privilegirano zahodnih, moških, belskih — ali sploh na človeka osredinjenih — pogledov in  njihovih mnogoterih kolonizacijskih učinkov. 

Končni cilj tega resonančnega prostora ni zgolj materializacija estetskih principov ali nabor  umetniških pozicij — ponuja se kot oblika procesno usmerjene strategije odpornosti.  Umetniški načini mišljenja in delovanja poglabljajo človekove odnose s svetom, zato te  Pixxelpoint 2025 prepleta v rizom poti skozi bojišča in igrišča razklane dobe.

VIRI

- Bennett, J., et al. (2020). Emergent knowledge in the third space of art-science. Leonardo, 53(3), 321–326.
- Braidotti, R. (2013). The posthuman. Polity. 
- Buolamwini, J. (n.d.). Researcher at MIT Media Lab, Algorithmic Justice League. Retrieved from https://www.ajl.org/
- Drichel, S. (2008). The time of hybridity. Philosophy & Social Criticism, 34(6), 587–615. https://www.researchgate.net/publication/249625914
_The_time_of_hybridity
- Horvat, S. (2021). After the apocalypse. Polity. https://www.perlego.com/book/2173964/after-the-apocalypse-pdf 
- Martin, R., & Baressi, J. (2003). Personal identity. Blackwell Publishing Ltd. - Oldenburg, R. (2001). Celebrating the third place: Inspiring stories about the great good places at the heart of our communities. 
- Reckwitz, A. (2019). Die Gesellschaft der Singularitäten: Zum Strukturwandel der Moderne. 
- Rosa, H. (2019). Resonanz: Eine Soziologie der Weltbeziehung. - Snow, J. P. (1959). The two cultures: The Rede Lecture. Cambridge University Press. - Voros, J. (2003). A generic foresight process framework. Foresight, 5, 10–21. - Right Click Save. (2023). Rebecca Allen and the birth of virtual reality [Interview]. Retrieved from https://www.rightclicksave.com/article/rebecca-allen-and-the-birth-of-virtual-reality-interview