Resnično čaroben trenutek

18. mednarodni festival sodobnih umetniških praks
1.–8. december 2017

1. DECEMBER

18:00 Pred-otvoritev

Galerija Agorè, Gorica (I)

20:00 Odprtje razstave RESNIČNO ČAROBEN TRENUTEK in uradna otvoritev festivala Pixxelpoint 2017

Mestna galerija Nova Gorica

2. DECEMBER

17:00 Javno vodstvo in predstavitev razstave z umetniki festivala

Mestna galerija Nova Gorica

4. DECEMBER

9:30 Vladimir Frelih: Area2017 – virtualni prostor sledi, predavanje

Vladimir Frelih je predavatelj na oddelku za Multimedijo, video in film in fotografijo na Umetniški akademiji v Osijeku. V svojem delu se ukvarja z intermedijskim pristopom in raziskovanjem raznih obrobnih medijskih pojavov, ki jih kontekstualizira z različnimi družbenimi deviacijami. V okviru predavanja bo predstavil svoj najnovejši projekt Area2017, ki raziskuje uporabnost virtualnega prostora interneta v današnjem času.
Akademija umetnosti Univerze v Novi Gorici

5. DECEMBER

9:00–13.00 Marko Batista: Kibomatic, multimedijska delavnica

Izdelaj svojevrstno akustično čelado in postani »analogni« kiborg ter doživi novo izkušnjo zvočne kakofonije razstavnega prostora.
Mestna galerija Nova Gorica

6. DECEMBER

18:00 Miha Horvat: Intermedijske štipendije, predstavitev

Predstavitev pobude, ki je nastala v okviru 23. edicije MFRU-ja – Mednarodni festival računalniške umetnosti – kjer so prvič podelili štiri štipendije oziroma študentske nagrade intermedijskim projektom, ki se jih je zbiralo od lanske 2016 edicije na štirih slovenskih izobraževalnih ustanovah: Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Ljubljana, Pedagoški fakulteti Maribor, Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Maribor ter na Akademiji umetnosti Univerze v Novi Gorici.
Mestna galerija Nova Gorica

7. DECEMBER

18:00 Maja Smrekar: K-9_topologija, predstavitev knjige umetnika

K-9_topologijo sestavlja serija projektov, izvedenih med leti 2014 in 2017. Ti skozi kulturološka presečišča človeškega in živalskega ustvarjajo možnosti za razmišljanje o družbi, ki bi temeljila na bolj uravnoteženem sobivanju človeka z obdajajočim ga ekosistemom. Knjiga umetnika s prispevki domačih in tujih fotografov ter avtoričinimi risbami predstavlja svojevrsten umetniški dokument sledenja štiriletnega opusa projektov K-9_topologija.
Maja Smrekar je letošnja dobitnica prestižne mednarodne nagrade Zlata Nika na festivalu Ars Eletronica v Linzu.
Mestna galerija Nova Gorica

8. DECEMBER

17:00 zaključno vodstvo in zaključni dogodek festivala - Tina Lanišek: Veste kaj jeste?

Intermedijsko-performativni molekularno-kulinarični dogodek bo umetnica izvedla skupaj z Adisom Volkom iz ljubljanske restavracije JB.
Mestna galerija Nova Gorica

Resnično čaroben trenutek

Božidar Zrinski

Naslov festivala Resnično čaroben trenutek je povzet po istoimenskem projektu Adama Basante enega izmed sodelujočih umetnikov in na najbolj primeren način označuje razstavo ter nastalo situacijo, ki predstavlja platformo za produkcijo novih projektov, kot tudi pomembno prizorišče za postprodukcijo že realiziranih projektov. Razstava ponuja naracijo znotraj predstavljenih del in se ne osredotoča na točno določeno konceptualno izhodišče. Umetniški projekti izpostavljajo razne vidike sodobne tehnološko zasnovane družbe, umetnosti in politike. Raziskujejo posameznikovo vpetost v socialno stvarnost družabnih omrežij, obdelovanja podatkovnih in vedno bolj pomembnih slikovnih arhivov, izpostavljajo posameznikovo čutno senzorično izkušnjo prostora, opredeljujejo se do zgodovine umetnosti in kulture ter postavljajo pod vprašaj realnost, ki jo živimo.

Reality Is Out je kinetična video instalacija Nike Oblak in Primoža Novaka, ki nam dobesedno iz ekrana pomoli pred nos transparent z napisom reality in nas s tem na humoren način spomni na otroško dilemo o tem, ali so ljudje ujeti v televizijski ekran zares živi. Seveda je jasno, da niso, ampak napis, ki je bil prej del video posnetka, se resnično pojavi pred nami. Kako torej razumeti realnost, ki je pred nami? Čarovnija televizijske slike in njene pripovedne moči se je iz preproste narativnosti spremenila v čisto manipulacijo. Pravzaprav sta avtorja pokazala, da je naša realnost nenehno prepredena z virtualno izkušnjo, a ker je napis opredmeten pred nami kot stvarni dokument oziroma predmet, ga lahko ironično razumemo tudi kot nekaj, kar je preživeto in ni v trendu zato, ker je preprosto »out«. Tako kot so demode zmenki ali spogledovanje dveh oseb v živo. Adam Basanta nam ponuja doživetje tovrstnega trenutka, ko se naš video klic z drugo osebo spremeni v navidezni ples, ki svoj navdih išče v romantičnih situacijah popularne kinematografije. Uporabnost naprave, ki nam jo predstavlja, je v tem, da nam je zmožna pričarati oziroma ustvariti čaroben trenutek užitka in zamaknjene resničnosti, saj je svet, ki nas obkroža v trenutku vrtenja telefonov, neprepoznaven in zabrisan. Osredotočeni smo le na romantično glasbo in na pogled druge osebe. Nekoliko globlje v raziskovanje medosebnih odnosov v virtualnem svetu družabnih omrežij se je spustila Iza Pavlina s kompleksno multimedijsko instalacijo Pravilo 34, v kateri raziskuje manipulacijo pričakovanja eksplicitne spolne izkušnje. Prevzela je vlogo navdušenke nad neobičajnimi spolnimi fetiši in svoje video posnetke objavila na popularnih pornografskih spletnih straneh. Nikoli sicer ni eksplicitna, pa vendar dovolj privlačna, da je ustvarila krog sledilcev, oboževalcev in velikega pričakovanja mnogih uporabnikov.

Zdi se, da je v množici dokumentov, ki so pricurljali v javnost s pomočjo spletnega mesta Wikileaks, presenetljivo čaroben trenutek spoznanja ta, da je v korespondenci o najrazličnejših občutljivih temah, možno zaslediti tudi ljubezensko zgodbo. Dopisovanje dveh oseb nam razkriva delo Anne Ridler, pri katerem s pomočjo iPada in aplikacije za obogateno resničnost sledimo odkrivanju njune ljubezenske izpovedi. Baza podatkov, pravzaprav osebni filmski arhiv, je izhodišče za instalacijo Juliana Palacza z naslovom Algorithmic Search for Love. Avtor je naredil iskalnik po vzoru mnogih internetnih iskalnikov, vendar s to razliko, da njegov išče po filmski bazi podatkov. Tako se nam rezultati vnesenega iskalnega gesla prikažejo kot nekaj minutne povezane sekvence različnih filmskih prizorov, v katerih so bile uporabljene iskane besede ali gesla. Delo ponuja drugačno vizualno in informativno izkušnjo iskanih gesel ter tako pogumno raziskuje prihodnost obdelave in uporabe vedno bolj nepreglednih podatkovnih baz. Ana Petrović se v svojih multimedijskih instalacijah in delih ukvarja z estetsko izkušnjo gibljivih slik in filmov. Pravzaprav jo zanima estetika projekcije, ki jo z raznimi napravami in pripomočki spreminja v prostor estetske in doživljajske izkušnje, v katerih sledimo spremembam in učinkom svetlobe. Na inovativen način se z raziskovanjem in predstavljanjem vizualne zgodovine določenega obdobja in okolja ukvarja Valerie Wolf Gang. Pogled skozi merilno napravo puške nam odkriva posamezne vizualne detajle in zgodbe, ki so jih slovenski izseljenci doživljali med odkrivanjem Amerike. Vsak strel v odkrito podobo pa nam pričara natančnejši vpogled v odkrito vsebino z glasbo ali tradicionalnimi predmeti povezanimi s posameznimi zgodbami. Raziskovanje sledi, ki jih puščamo kot obiskovalci ali raziskovalci spletnega omrežja, je osrednje vodilo dela Vladimirja Freliha. Programirana spletna stran beleži vsak klik vsakega izmed obiskovalcev, vendar na način, da beleži le trenutno stanje, zato lahko obiskovalec strani pušča sledi, znake, stavke, slogane ali pa jih preprosto briše. Frelih prepusti urejanje in dostopnost vsebine vsakemu izmed nas, da presodimo, kaj je vredno ohraniti in kaj zamenjati ali spremeniti. Projekt aktualizira informacijsko vrednost svetovnega spleta in pomen najdene informacije, ki postane neobstojna in prepuščena uporabnikom. Boštjan Čadež se v svojem delu posveča mikrokozmosu površin, ki jih s pomočjo posebne aplikacije in računalniško vodene kamere spreminja v ozadja za realno časovno animacijo. Z delom opozarja na razne površine, ki s svojo strukturo in pomenom lahko postanejo okolja novih načinov sporočanja. Marko Batista se s svojim delom loteva raziskovanja analognega dojemanja in zvočnega mapiranja prostora. Izdelal je napravo v obliki čelade, ki s posebnimi dodatki oziroma zvočnimi ojačevalci spreminja običajno zvočno strukturo prostora. Podobno nas Adam Basanta s čepki za ušesa opozori, da lahko poslušamo tudi s telesom preko lobanjskih kosti in fizičnim občutenjem zvočnih vibracij. Ko sledimo njegovim natančnim navodilom za uporabo čepkov, smo pozorni na zvoke in vibracije okolja in lastnega telesa, ki jim sicer ne posvečamo posebne pozornosti. Stanje kaosa in harmonije oziroma uravnoteženosti zanima ruskega umetnika ::Vtol:: aka Dmitrya Morozova. Izdelal je posebno napravo, ki v času delovanja prehaja iz organizirane harmonije in uravnoteženosti v popolni kaos in s tem poudarja neke vrste shizofreno situacijo in željo po urejanju, a ko le to dosežemo, je kaos ponovno neizbežen. S projektom Hotspot Poet pa nam isti avtor odkriva možnosti neformalnih in neodvisnih mrež, preko katerih je mogoče prenašati informacije, kar je še posebej pomenljivo za prostor in čas, ko običajni svetovni splet ni dosegljiv, ne deluje ali je namenoma preprečeno njegovo delovanje. Mini oddajniki lahko na subverziven način pošiljajo razna sporočila, a da bi oplemenitil njihovo vrednost, se je odločil, da preko njih pošilja poezijo štirih svetovno znanih pesnikov. Tadej Vindiš s projektom reconfigured zagrize v samo bistvo računalniške notranjosti. Tisto, kar nam je v večini primerov povsem nepomembno, kar poganja drobovje računalnika in omogoča njegovo delovanje, je za Vindiša jedro raziskave, ki temelji predvsem na iskanju povezav in komunikacije med raznimi sistemi, njihovem usklajevanju in medsebojnem dopolnjevanju. Z ojačenim zvokom delovanja sistema in povezanosti treh računalnikov na vizualno estetski ravni odkriva procesualno in zvočno drobovje stroja, ki poganja današnji svet in v marsičem vpliva na izgradnjo in ohranjanje medsebojnih in širših družbenih in ekonomskih odnosov. Na meji visoko tehnološke umetniške produkcije, biološkega in znanstvenega eksperimenta ter intimne zgodbe o odnosu s sočlovekom je knjiga umetnice Maje Smrekar. Izjemen dokument, ki na svojevrsten način pripoveduje o njenem večletnem raziskovanju odnosa med človekom in psom. Knjiga je primer izvedbe, ki vizualno osmišlja večletno delo in ga dokumentira tako na estetki kot tudi pripovedni ravni.

Razstava Resnično čaroben trenutek prikazuje razvejano uporabo sodobnih tehnologij in njihov vpliv na umetnost, vendar hkrati ugotavlja, da fascinacija nad novimi tehnologijami v umetnosti ni več povsem v ospredju. Tehnološko kompleksno zasnovani umetniški projekti so pogosto težko razumljivi, saj njihovo bistvo izhaja iz specifičnih znanj, poglobljenega raziskovanja in osredotočanja na točno določen problem, zato mnogi avtorji svoje ugotovitve vse pogosteje predstavljajo v okviru enostavno zasnovanih zgodb, s katerimi lahko gledalcu, obiskovalcu ali uporabniku lažje ponudijo neposredno izkušnjo spoznanja in dojemanja svojih umetniških ambicij.

Umetniki

Adam Basanta, Anna Ridler, ::vtol:: (Dmitry Morozov), Julian Palacz, Vladimir Frelih, Marko Batista, Boštjan Čadež, Iza Pavlina, Tadej Vindiš, Valerie Wolf Gang, Nika Oblak & Primož Novak, Maja Smrekar, Ana Petrović, Štipendisti ( Domen Dimovski, Tina Lanišek, Miha Godec in Laren Polič Zdravič, Anja Jurše, Anja Hauptman, Kristina Keber, Ivan Stanojvić, Mitja Cvetko).

Adam Basanta

Resnično čaroben trenutek, 2016

Interaktivna kinetična skulptura, 1 m x 1 m x 1 m
2 iPhona 4S, »selfie sticki«, aluminij, elektronika, čipi Bluetooth

Ljubimca sredi plesišča. Skleneta roke in se začneta vrteti. Zazreta se v oči in soba se zamegli v vrtincu njunega gibanja. Ta klasična scena, ki je bila najbolj slikovito prikazana v epski mojstrovini Titanik iz leta 1997, se pogosto pojavlja v sodobnih romantičnih filmih, z značilno perspektivo iz prve osebe in snemanjem preko ramena. V delu Resnično čaroben trenutek obiskovalci to situacijo podoživijo s pomočjo sodobnega komunikacijskega orodja, ki ga zaljubljenci pogosto uporabljajo v razmerjih na daljavo: Applovega FaceTimea. Obiskovalci galerije in spletnega mesta lahko s svojimi iPhonei ali računalniki navežejo video pogovor s tema uporabnikoma storitve FaceTime. Ko se obiskovalca povežeta v virtualnem pogovoru na štiri oči, se skulptura začne vrteti okrog svoje osi. Ob spremljavi romantične glasbe se vrtiljak vrti vse hitreje, ozadje se zabriše in popači, medtem pa podoba soplesalca ostane ostra. Po eni »čarobni« minuti - »pristnega stika« s sočlovekom - se vrtenje postopoma ustavi, digitalni števec pa prikazuje skupno število »čarobnih trenutkov«, ki so nastali v času razstave. V delu odzvanjajo tropi iz sveta kinematografije in spleta (Chat Roulette, modificirani GIF-i iz filma Titanik), prežeti s humorjem in absurdom, kljub temu pa ostaja nenavadno prepričljivo.

Adam Basanta

Čepki (Najpomembnejše je), 2016

Instalacija z mešanimi mediji, različne dimenzije, 1200 lasersko graviranih penastih ušesnih čepkov, navodila za performans

Namen ušesnih čepkov je, da utišajo neželene zvoke. Pa vendar se z uporabo čepkov zvočna krajina telesa celo poudari: namesto, da bi naši bobniči zaznali zvoke, ki se prenašajo po zraku, slišimo vibracije, ki se prenašajo po kosteh v naši glavi.
Delo Čepki (Najpomembnejše je) ustvarja dvojnost: tisto privlačnost samozadostnosti, ki ga pogosto pridiga popularna literatura za samopomoč, hkrati pa so to tudi navodila za sprehod po notranji zvočni krajini, ki se izriše obiskovalcem, ko raziskujejo svoj miselni svet.

Anna Ridler

Wikileaks: Zgodba o ljubezni, 2016

Interaktivna instalacija

Pregledovanje spletnega mesta Wikileaks v iskanju nepričakovane zgodbe o ljubezni na delovnem mestu - v tej instalaciji so zbrani podatki iz resničnih elektronskih sporočil med dvema osebama, ki so sestavljeni v ljubezensko zgodbo, ki bralca popelje od romantičnih začetkov do dokončnega razpada odnosa. Instalacija je sestavljena iz več kot 10.000 strani dokumentov z Wikileaksa, ki se jih nato skenira z aplikacijo obogatene resničnosti na iPadu - tako se razkrije neka nova, »skrita« zgodba.

::vtol:: (Dmitry Morozov)

Pesnik s hotspotom, 2016

Avtonomna mikro naprava oddaja lažni signal brezžičnega omrežja, ki ga zaznavajo elektronske naprave, kot sta pametni telefon in prenosni računalnik. Naprava svoje omrežje vsakih 10 sekund samodejno preimenuje, imena pa črpa iz kitic pesmi različnih znanih pesnikov. Naprava uporablja informacijski kanal, ki je viden in dostopen vsem uporabnikov mobilnih naprav, in tako postane svojevrsten medij za posredovanje poezije. Na to omrežje se ni mogoče povezati (naprava sama namreč ni povezana z internetom), sporočilo pa se skriva v samem imenu omrežja. Uporabniki mobilnih naprav lahko s spremljanjem menija za nastavitve brezžičnega omrežja postopoma preberejo vse pesmi, ki so programirane v napravo, kitico za kitico. Delo sestavljajo štiri naprave, od katerih vsaka vsebuje poezijo enega pesnika: Basho, Goethe, Pasternak in Petrarka. Naprava je pravzaprav ironičen medij, ki je svoj navdih črpa iz duha hacktivizma, koncepta iskanja novih načinov posredovanja informacij v javnih prostorih. Teoretično je te naprave mogoče programirati, tako da v določenem prostoru prenašajo sporočila s poljubno vsebino in se osvežujejo, tudi če vsa država izgubi dostop do interneta. Te naprave lahko imenujemo tudi generatorje omrežnih/informacijskih šumov, ki pravo omrežje nadomestijo z lažnim, pri tem pa zasledujejo določen estetski cilj.
Doseg delovanja modula je nekaj deset metrov. Imena omrežij se na različnih napravah prikazujejo različno. Na primer: na določenih sodobnih Android napravah se kitice poezije prikazujejo kot eno samo omrežje, ki se stalno in hitro osvežuje; na iOs napravah se pojavi novo omrežje, medtem ko so prejšnja imena še vedno vidna, a novejša imena sčasoma nadomestijo starejša; na računalnikih serije Mac pa se vsa imena omrežij pojavljajo po kiticah in ostanejo vidna, vse dokler kurzorja ne premaknemo z menija za izbiro omrežja.
Posebej za internetni trg Yami-Ichi @ Polytech Fest, Moskva, 2016.
posebni zahvali: Anastasia Tolchneva, Anastasia Alekhina

::vtol:: (Dmitry Morozov)

Stupa, 2017

Mehanska zvočna instalacija

Med enomesečno rezidenco na Ljudmili je Dmitry Mozorov ::vtol:: ustvaril prvi stroj, imenovan Stupa, v seriji novih projektov, v katerih raziskuje in prevprašuje teme, kot so težnost, harmonija, kaos in samoorganizacija. Stroj deluje v dveh različnih načinih - harmonija in kaos. Takoj, ko stroj vstopi v fazo harmonije, začne prehajati v bolj nestanovitno, kaotično fazo, nato pa se postopek ponovi. Tako je naprava ujeta v zanko, v kateri se fazi izmenjujeta v neskončnost. V napravi je vgrajen digitalni giroskop, ki sistemu daje informacije o položaju v prostoru ter pretvarja gibanje v zvočni signal.

Julian Palacz

Algoritmično iskanje ljubezni, 2010

Multimedijska instalacija
Iskalnik, filmski arhiv, uporabniški vmesnik, projekcija

Julian Palacz je razvil iskalnik, ki omogoča iskanje po govorjenem besedilu iz osebnih zbirk filmov in videoposnetkov. Individualna filmska zbirka tako postane baza ključnih besed, po katerih je mogoče iskati vse izgovorjene besede ali fraze, ki se pojavljajo v določenem kadru. Izbor ključnih besed tako določa proces preoblikovanja nizov slikovnega in zvočnega zapisa v filmskem gradivu. Algoritmično iskanje ljubezni ustvari algoritem, ki gledalcu odpre nove možnosti za avdiovizualno pripovedništvo.

Vladimir Frelih

Area2017, 2017

Spletno delo Area, ki v prevodu pomeni prostor, je nastalo iz osnovne predpostavke, da mi vsi, zlasti pa umetniki_ce neizmerno želimo za seboj pustiti trajno sled. Area je virtualni prostor, kjer lahko obiskovalec pusti svojo sled, bodisi v obliki malega pravokotnika, ustvarjenega z enim klikom miške, bodisi v obliki besedila ali drugega vizualnega sporočila. S teoretskega vidika je to »večno« – oziroma traja vsaj tako dolgo, kot bo trajal www. Po drugi strani lahko vsak novi uporabnik s svojo »sledjo« prepiše predhodne sledi (tako svoje kot tuje), s preprostim klikom na že obstoječe vsebine.

Oblikovalec programa Zlatko Petrović

Marko Batista

Kibomatic, 2017

"Kibomatic" je projekt, ki na humoren način gledalca preobrazi v analognega prosto hodečega kiborga, saj mu s posebej izdelano čelado omogoči svojevrstno zvočno izkušnjo galerijskega prostora. Z akustično čelado se lahko prosto giblje po prostoru in po želji tudi sproži zvok ter signalizira ostalim prisotnim opazovalcem. Nove tehnologije so postale del našega vsakdana in svojevrstni podaljški naših teles, zato je projekt zanimiva reminiscenca analognega časa, ko visoko tehnološki dodatki niso bili potrebni, da bi ustrezno doživljali okolje, v katerem živimo in delamo.

Boštjan Čadež

Abecedna juha, avdio-vizualna instalacija, 2017

Abecedna juha je avdiovizualna instalacija, sestavljena iz pet-osne CNC kamere, reliefnega kolaža, računalnika, projektorja, avdio samplerja in zvočnikov.

Računalnik naključno premika kamero, ki z makro lečo snema miniaturno pokrajino reliefa. Na sliko kamere superimpozira v realnem času generirana “bitja”, prikazana kot znaki abecede, ki s pomočjo dveh tipal otipavajo svetlost slike in se na podlagi zaznav odločajo za smer in hitrost gibanja. Informacije o gibanju vseh “bitij” skupaj tvorijo zapis zvočnega signala, ki se sešteje z zvokom motorjev, zajetim z indukcijskim mikrofonom, in predvaja preko zvočnikov.

Iza Pavlina

Pravilo 34, 2017

Multimedijska instalacija

Pravilo 34 (2017) je umetniški projekt, ki raziskuje povezovanje umetnosti in seksualnosti znotraj virtualnega. Avtorica je v studiu posnela številne inscenirane situacije, kjer je z uporabo lastne podobe kot medija uprizorila različne vrste neobičajnih spolnih fetišizmov, kot so na primer: zoofilija, eksofilija, agalmatofilija itd. Ustvarjeno gradivo se kljub svoji seksualni naravi razlikuje od običajnih pornografskih materialov, saj je zanj značilna popolna odsotnost eksplicitnih vsebin. Umetnica je v nadaljevanju svoje posnetke objavila na popularnih pornografskih spletnih straneh ter z njihovimi uporabniki vzpostavila neposreden dialog, ki je kasneje postal del multimedijske instalacije.

Produkcija: Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, 2017
Projekt je nastal v okviru U30+ – iniciative za podporo mladih umetnikov.
Mentor: Janez Janša (produkcija)
Tehnična podpora: Rok Borštnar
Video produkcija: Studio Atlas
Fotograf in snemalec: Rok Tržan
Zahvale: MGML / Mestna galerija Ljubljana

Courlophilia, 2017, fotografija, 48 x 32 cm, fotografiral Rok Tržan.
Injury, 2017, fotografija 48 x 32 cm, fotografiral Rok Tržan.
Pravilo 34 / Rule 34, 2017, multimedijska instalacija, postavitev v Projektnem prostoru Aksioma (april 2017), fotografiral Janez Janša / Aksioma.
Isabelle, 2017, risba, fotografiral Janez Janša / Aksioma.

Tadej Vindiš

Reconfigured, 2017

multimedijska instalacija

Instalacija temelji na treh omreženih strojih, ki dostopajo drug do drugega, pri drug drugem iščejo binarne/sistemske datoteke in jih izvajajo na zaslone. Tisto, kar se zdi kot napaka, projicirana na ekran, je dejansko nezmožnost stroja za prevajanje teh datotek v človeku razumljiv ASCII. S prevajanjem strojne obdelave podatkov v človeku razumljiv diskurz lahko skozi napake in kompleksnost dobimo bežen vpogled v obseg in strukturo informacij, ki so zunaj našega dosega in se skrivajo v računalniških sistemih sodobne digitalne kulture. Zvok je neposredna amplifikacija strojnega procesiranja skozi magnetne mikrofone, vgrajene v vsakem stroju.

Projekt je nastal v okviru magistrskega študija Interaktivni mediji: Kritična teorija in praksa na univerzi Goldsmiths, University of London, podprt pa je s štipendijo Javnega sklada RS za razvoj kadrov in štipendije.

Valerie Wolf Gang

Lovljenje Amerike (Hunting for America), 2017

multimedijska instalacija

Avtorica se je med ustvarjanjem v ZDA osredotočala na problematiko zasebnosti in iskanje identitete izseljencev. Rezultat te raziskave je interaktivno delo, ki razkriva nezakonit nadzor in kršitve zasebnosti, občinstvo pa vabi k neposrednemu sodelovanju z lastno udeležbo. S tem delo omogoča, da gledalka_lec na lastni koži preskusi občutke, ki se porajajo, ko je oseba nadzorovana, hkrati pa onkraj osnovne video plasti odkriva nov svet, ki se skriva v ozadju in namiguje na simboliko iskanja identitete izgubljene domovine. Orožje v tem primeru ne ubija, temveč ustvarja luknje, skozi katere je mogoče vstopiti in iskati simboliko, ki se generira glede na prostor in čas, v katerem stoji instalacija.

Avtorica: Valerie Wolf Gang
Programer: Christof Ressi
Asistentka: Urša Bonelli Potokar
Naratorja: Danny Ban, Jody Smith
Produkcija: KUD Mreža
Zahvala: Kateřina Lenzová, Eriz Moreno, Jadranka Plut, Nevena Aleksovski, Anabel Černohorski, Ana Grobler, Sebastian Krawczyk, Danijela Zajc

Nika Oblak in Primož Novak

Resničnost je zastarela, 2012

kinetična video instalacija

Resničnost je zastarela je instalacija, ki združuje video performans Nike Oblak in Primoža Novaka, pnevmatični mehanizem in kartonast znak, ki na videz zapušča kader videa in vstopa v fizični razstavni prostor. To delo predstavlja kontinuum njunega umetniškega raziskovanja odnosa med resničnim in domišljijskim svetom. Kot pravi Žižek, je današnja resničnost prevzela strukturo domišljijskega.

Nika Oblak in Primož Novak

Vklop / izklop (Stikalo za izklop planeta Zemlja), 2016

Instalacija

Leta 1961 je Piero Manzoni ustvaril Temelj sveta (Socle du Monde), leta 2004 pa je Peter Weibel svetu dodal še ročaj (Die Erdkugel als Koffer). Leta 2016 sta se Nika Oblak in Primož Novak odločila, da je zdaj pravi čas, da se doda še stikalo za izklop našega planeta.

Maja Smrekar

Knjiga umetnice: K-9_topologija, 2017

K-9_topologijo sestavlja serija projektov, izvedenih med leti 2014 in 2017. Ti skozi kulturološka presečišča človeškega in živalskega ustvarjajo možnosti za razmišljanje o družbi, ki bi temeljila na bolj uravnoteženem sobivanju človeka z obdajajočim ga ekosistemom.
Knjiga umetnice v formatu 70 x 90 cm, je zasnovana v omejeni ediciji, pri čemer je razstavljena verzija prva v seriji (1/10). Brez besedil uteleša neverbalni hommage optocentrični kulturi, ki jo je človeška žival razvila kot posledico paralelne evolucije s psi. Vsebine so več let nastajale v specifičnih produkcijskih in življenjskih pogojih, pri čemer osnovni okvir sledi procesu štiriletnega opusa projektov K-9_topologija. Ta je pospremljen z avtorskimi deli priznanih domačih in mednarodnih fotografov, ter z avtoričinimi likovnimi prispevki. Fotografije v knjigi upodabljajo nekatere utrinke umetničinega življenja, ki so se pričeli že pred njenim rojstvom, hkrati pa mozaik vsebin sestavljajo v hibridni družinski album, ki reflektira spomin na post humanistično prihodnost. V njej pasje-človeški volkodlak biva kot reminiscenca izumrle človeške vrste, torej kot sugestija, da je naša lastna živalskost tista, ki nas dela najbolj človeške.
Stojalo za knjigo formalno izhaja iz oblike za napravo, s pomočjo katere vzreditelj nauči psa specifične drže, ki jo v skladu s predpisi za posamezno pasmo ocenjujejo na kinoloških lepotnih tekmovanjih.

Koncept in uredništvo: Maja Smrekar, Jurij Krpan, Boris Balant
Oblikovanje: HUMAN1ST
Fotografije: Maja Smrekar, Manuel Vason / Berlin, 2016, Borut Peterlin, Miha Fras, Gjino Šutić, Branko Smrekar, Marija Smrekar, Amar Belmabrouk / Bandits Mages, Veronique Gerault / Louve Des Carpates, Miha Krofel / SloWolf
Stran st. 23 / vir https://twitter.com/PNationale
Kolaži: Maja Smrekar
Vezava knjige: Meta Kojc
Tisk: OKVIR d.o.o., Ljubljana, Avgust 2017
Produkcija: Galerija Kapelica, Ljubljana, 2017
Izvršna produkcija: Sandra Sajovic
Projekt je podprlo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije

Ana Petrović

ProtezaLIFRAM, 2013

Delo ProtezaLIFRAM je naprava, ki generira gibljive slike. Izdelano je v obliki očal, ki imajo namesto stekel vgrajene video monitorje, povezane s predvajalniki datotek MP3, na vsakem pa se predvajajo komplementarne abstraktne animacije. Končni rezultat je skupna slika, ki jo na podlagi individualnih sposobnosti in navad ustvari naš vidni aparat iz različnih vizualnih signalov, ki se predvajata na monitor za levo in desno oko.
Delo je del serije LIFRAM (ang. light (svetloba) in frame (kader, sličica), ki ustvarja osnovne zaznave in črpa iz temeljne lastnosti, na katero smo pozorni pri opazovanju likovnega dela - svetlobe. Z ekstremno redukcijo vizualnih elementov in opazovalčevo bližino praga vidljivosti samega dela ta »naprava za gledanje« skozi nemogočo borbo odpravlja opazovanje vizualne umetnosti in hkrati ustvarja nove oblike vizualnosti.

Štipendisti

Na 23. ediciji MFRU-ja (Mednarodni festival računalniške umetnosti), ki je potek v Mariboru od 11. 10. do 18. 10. 2017 so prvič podelili štiri štipendije oziroma študentske nagrade intermedijskim projektom, ki se jih je zbiralo od lanske 2016 edicije na štirih slovenskih izobraževalnih ustanovah: Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Ljubljana, Pedagoški fakulteti Maribor, Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Maribor ter na Akademiji umetnosti Univerze v Novi Gorici.
V prostorih GT22 na Glavnem trg 22 so med festivalom svoje nagrajene projekte predstavili DOMEN DIMOVSKI iz ALUO Ljubljana, iz Akademije za umetnost Nova Gorica MIHA GODEC, ekipa MITJA CVETKO + IVAN STANOJEVIČ + ANJA HAUPTMAN + ANJA JURŠE + KRISTINA KEBER iz mariborskega FERI-ja ter TINA LANIŠEK iz PEF-a Maribor.

Domen Dimovski

Kraljeva demokracija, 2017

Projekt z naslovom Kraljeva demokracija je interaktivna spletna animacija, ki iz sveta socialnega omrežja Twitter zbira najaktualnejše in hipne politične čivke ter z njimi nagovarja obiskovalce. Twitter, ki je že nekaj let prostor političnega spektakla, odraža moč avtoritarne oblasti in prezentira trenutna stanja demokratičnih ureditev sveta, v katerih je medijska pokrajina postala nasičena s simuliranimi scenariji. Besede spektakla in blišča so povezane s podobo animiranega 3D francoskega kralja Ludvika XIV., znanega tudi kot Sončni kralj, ki z današnjim političnim žargonom zakriva temačne predele spregledanega sveta.

Programer: Matej Slemenik

Tina Lanišek

VESTE, KAJ JESTE?, 2017

Ali uganete, kakšnega okusa je hrana, ki jo vidite? Projekt prevprašuje razliko med videzom jedi in njihovimi okusi. Koncept izhaja iz fascinacije nad tem, da uživamo nekaj, za kar sploh ne vemo, iz česa vse je pripravljeno. Sodobna kulinarika sledi diktatu tržišča v zahtevi po vselej novem in drugačnem ter po ponudbi neskončnih možnosti izbire. Pri tem eksperimentira z okusi, a še pomembnejši je videz pripravljenega. Za pogostitev so pripravljene jedi iz sestavin, ki jih poznamo: jušna osnova, meso, solata, panakota; vendar okusi ne pripadajo poznanim oblikam. Kako daleč smo se pripravljeni prepustiti in zaupati oz. kako podrobno se bomo informirali o izdelku, ki ga užijemo? Jedi so opremljene s QR kodo, ki vas odpelje do podrobnih informacij o pripravi in sestavinah ponujenih jedi.

Mentorica projekta je izr. prof. dr. Polona Tratnik

Miha Godec in Laren Polič Zdravič

Palingeneza fluvialnih narečij v antropoceni dobi, 2017

Palingeneza fluvialnih narečij v antropocenu je kinetična audiovizualna instalacija, ki s pomočjo vode kot osrednjega medija ustvarja meditativni prostor, v katerem obiskovalec lahko posluša zvok očiščevanja vode. Palingeneza je koncept ponovnega rojstva oziroma predelave, ki se omenja v različnih filozofskih, teoloških, političnih in bioloških kontekstih. Umazana voda se znova rodi, bistra in pitna. Morda bo v prihodnosti ta zvok prisoten tudi v našem domu, ko se bo voda pretakala skozi doma izdelane filtre. Miha Godec intenzivno raziskuje probleme z vodo v državah razvitega in tretjega sveta. Nekatere je obiskal tudi sam v iskanju tehničnih rešitev, ki jih lahko izdelamo sami, predvsem pa ga navdihuje lepota vode same. Laren Polic je povzel ta navdih in iz različnih terenskih posnetkov in zvočnih vzorcev ustvaril izvrstno zvočno kompozicijo očiščevanja. Gre za domala poetičen zvok vode, ki postaja spet bistra. Namen dela je tudi ozaveščanje o težavah z vodo po svetu ter potencialnih tehnologijah, ki ponujajo rešitve za naše vodne potrebe v prihodnosti. Instalacija nam hkrati daje upanje in obeta, da nas bosta vendarle lahko rešila znanost in znanje. Pravo vprašanje pa je ¬ bo umetnost rešila svet, ali pa bo odrešila le umetnikovo in gledalčevo dušo?

Avtorja projekta: Miha Godec in Laren Polič Zdravič
Naslov projekta: Palingeneza fluvialnih narečij v antropocenu (2017)
Mentorji: Robertina Šebjanič in Rene Rusjan.
Produkcija: magistrski študijski program Akademije umetnosti Univerze v Novi Gorici
Koprodukcija: MFRU, UR Institute in Zavod Kersnikova

Posebna zahvala gre organizatorjem MFRU, UR Institute in Zavodu Kersnikova za finančno in tehnično podporo, prof. dr. Mladenu Franku,
vodji laboratorija za vede o okolju in življenju na UNG, ter Jelki Kovač iz IMT za znanstveno pomoč pri projektu.

Anja Jurše, Anja Hauptman, Kristina Keber, Ivan Stanojevič in Mitja Cvetko

Soseda, video, 2017

En stanovanjski blok, dve generaciji - Sofija in Vera. Vera vsak dan pozvoni na Sofijina vrata, saj potrebuje recept za dunajski zrezek. In kaj z njimi počne? Ali se med 84. in 25. letnico lahko razvije kaj več kot zgolj sosedski hitri klepet na hodniku?

Kontakti, arhiv

Kulturni dom Nova Gorica, Bevkov trg 4, 5000 Nova Gorica

Vodja projekta: Pavla Jarc
Tel.: 05 33 540 11
direktor@kulturnidom-ng.si

Koordinator projekta: Mateja Poljšak Furlan
Tel.: 05 33 540 15
mestnagalerija@kulturnidom-ng.si

Tehnični vodja: Tadej Hrovat
Fotograf: Matej Vidmar

Arhiv: 01 02 03 04 05 06 07 08 09 10 11 12 13 14 15 16 17.

Projekt omogočajo



Partnerji



Sponzorji